Dante Alighieri: Convivio – Banket (2 odlomka)

Dante Alighieri

BANKET

NARAVA BANKETA

(Prva razprava: I. poglavje)

  • 1.  Kot pove Filozof * na začetku svoje Metafizike, so vsi ljudje že po svoji naravi vedoželjni. Morda je vzrok tega to, da vsaka stvar z močjo svoje lastne narave stremi k svoji izpopolnitvi; in ker je védenje dokončna izpopolnitev naše duše, v kateri biva naša največja sreča, smo vsi že po svoji naravi tej želji podložni.

  • 2.  Res pa je, da so mnogi za to plemenito popolnost prikrajšani, iz raznih razlogov, ki jim bodisi od znotraj ali od zunaj branijo iti po poti znanja. Znotraj človeka lahko obstajata dve pomanjkljivosti in oviri: ena je na strani telesa in druga na strani duše.

  • 3.  Pri telesu gre lahko za to, da so organi nepravilno oblikovani in zato človek ne more sprejeti nobenih impulzov iz zunanega sveta, kot je to pri gluhih in nemih ljudeh. Pri duši pa se pomanjkljivost pokaže tedaj, kadar v njej prevlada zlonamernost; ta jo sili k predajanju pregreham, ki jo tako zelo premotijo, da zaradi takih razvad vsako stvar zaničuje.

  • 4.  Zunaj človeka prav tako obstajata dva razloga, ki ga ovirata na poti do znanja. Eden izvira iz življenjske nuje, drugi iz lenobe. Prvi je skrb za družino in državo (družbo), ki veže nase večino ljudi, da se ne utegnejo posvečati brezdelnemu premišljevanju. Drugi je hiba kraja, v katerem se je določen človek rodil in v njem odraščal. Ne le, da ni imel možnosti za kakršno koli učenje, bil je tudi oddaljen od izobraženih ljudi.

  • 5.  Dva od omenjenih razlogov, prvi, ki izvira iz človekove notranjosti, in prvi, ki je zunaj človeka, si ne zaslužita graje, opravičljiva sta in se ju mora odpustiti. Druga dva pa sta – eden bolj kot drugi – vse obsodbe in graje vredna.

  • 6.  Kdor to preudari, mu postane jasno, da ostane le malo takih, ki lahko postanejo dovzetni za vsem zaželeno znanje, nešteto pa je tistih, ki jim je to onemogočeno in so duhovno vedno podhranjeni.

  • 7.  Blagor tem redkim, ki sedejo za mizo, s katere jim postrežejo angelski kruh! In ubogi tisti, ki si morajo deliti hrano z ovcami!

  • 8.  Toda slehernemu človeku je že po naravi dano, da je z vsemi prijatelj, in vsakogar boli pomanjkanje nekoga, ki bi mu bil blizu. Zato tisti, ki sedijo za bogato obloženo mizo, sočustvujejo z onimi, ki na pašnikih, kjer se pase živina, žulijo travo in želod.

  • 9.  In ker je sočutje mati dobrote, tisti, ki to vedo, vselej darežljivo ponudijo svoje obilje vsem resničnim revežem in so živ izvir, ki s svojo hladno vodo gasi žejo po znanju.

  • 10.       In zatorej jaz, pobegli s surove paše, ki ne sedim za to osrečujočo mizo, temveč ob nogah tistih, ki si to hrano delijo, lovim, kar pade od njih. In ker poznam mizerno življenje onih, ki sem jih pustil za sabo, sem – iz sladkosti, ki jo okušam ob tem, kar košček za koščkom zbiram skupaj in iz usmiljenja do vseh, s sabo vred – za te reveže shranil nekaj, kar sem jim bil že večkrat pokazal in tako spodbudil njihovo željo po znanju.

  • 11.       In zato nameravam zdaj, v želji, da pogrnem mizo zanje, pripraviti vsesplošno pojedino iz vsega, kar sem jim pokazal, in to s takim kruhom, kakršen tako pripravljeni jedi pritiče in brez katerega je ti reveži ne bi mogli pojesti.

  • 12.       S tem kruhom pripravljene jedi ne bodo podeljene zaman. Zato naj se za to mizo ne usede nobeden od tistih, ki imajo telesne organe v slabem stanju, so brez zob, jezika ali neba, in tudi taki ne, ki se vdajajo slabim razvadam, kajti v njihovih želodcih, polnih strupenih sokov, taka hrana nikoli ne bi obstala.

  • 13.       Naj pridejo k mizi tisti, ki so zaradi družinskih ali državnih obveznosti ostali lačni te humane hrane, in naj sedejo skupaj še z drugimi, ki so naleteli na podobne ovire. K njihovim nogam pa naj sedejo tisti, ki si zaradi svoje lenobe niso zaslužili višjega sedeža: oboji naj si vzamejo skupaj s kruhom to mojo jed, ki jim jo bom ponudil v okus in prebavo, v užitek in trpljenje.

  • 14.       Jedi na gostiji bodo pripravljene na štirinajst načinov, s štirinajstimi, iz ljubezni in vrlin ustvarjenimi kanconami, ki so bile prej, brez dodanega kruha, nekoliko nejasne, tako da je bila mnogim njihova lepota bolj prijetna kot njihova dobrota.

  • 15.       Toda kruh, ki je zdaj tu na voljo kot razlaga, bo luč, ki bo v kanconah osvetlila vsako barvo njihovih naukov.

  • 16.       In če gre v pričujočem delu, Gostija imenovanem – ki naj to tudi bo – za zrelejšo obravnavo vsebin kot v Novem življenju, le-tega v nobenem delu ne mislim zanikati; nasprotno, z Gostijo ga le še bolj podpiram, z ozirom na to, da je bilo tisto delo napisano vneto in strastno, pač ustrezno mladosti, pričujočemu pa pritiče umirjen in zrel slog.

  • 17.       Kajti govorjenje in delovanje, primerna za določeno življenjsko obdobje, nekemu drugemu ne ustrezata; navade namreč, ki so v določenem času sprejemljive in hvalevredne, so v drugem nespodobne in graje vredne, tako kot bom vzroke za to pozneje, v četrti razpravi, še podrobneje pojasnil. V Novem življenju sem govoril s praga mladosti, tu (v Gostiji) pa govorim potem, ko sem imel mladost že za seboj.

  • 18.       Ob tem naj se ve, da je bil moj resnični namen drugačen od tega, kar se pri napovedanih kanconah kaže navzven, zato nameravam potem, ko povem osnovne zgodbe, pokazati njihov pomen še skozi prispodobe. Tako bodo povabljeni gostje lahko užili dva različna okusa.

  • 19.       Prosim pa vse goste, katerim gostija ne bo izpolnila pričakovanj, naj njenih pomanjkljivosti ne pripišejo mojim hotenjem, temveč mojim preskromnim zmožnostim; kajti moj namen je plemenit in širokosrčen.

VLADARSKA AVTORITETA

(Četrta razprava: IV. poglavje)

  1. 1.    Izvorni temelj imperatorskega veličanstva je, v resnici, potreba po človeški skupnosti, ki je namenjena enemu samemu cilju in daje srečno življenje; do njega nihče ne more priti sam, brez pomoči drugih; kajti človek ima potrebo po mnogih stvareh, ki ji sam ne more zadostiti. Zato pravi Filozof, da je človek po svoji naravi družabna žival.

  2. 2.    In tako posameznik zadovolji svoje potrebe v domačem družinskem krogu; tako dom za svojo zadovoljitev potrebuje sosedstvo, sicer bi trpel pomanjkanje, ki bi ga oviralo v njegovi sreči. In ker si eno sosedstvo ne more v vsem zadostiti samo, je za to tukaj mesto. Tudi mesto mora za svojo obrt in obrambo imeti stike in prijateljske odnose z okoliškimi mesti, in zato je bilo narejeno kraljestvo.

  3. 3.    Zaradi tega, ker se nemirna človeška duša ne zadovolji z omejeno posestjo zemlje, temveč si je želi pridobiti še več, to vnese, kot vemo iz izkušnje, razdor in vojne med kraljestva. Zaradi njih trpijo mesta in zaradi mest sosedstva in zaradi sosedstev domovi in zaradi domov – človek. In tako je preprečena sreča.

  4. 4.    Da bi torej odpravili vojne in njihove vzroke, bi morala biti Zemlja in vse, kar je dano v posest človeškemu rodu, monarhija, to je ena sama vladavina, z enim samim vladarjem, ki bi imel že vse in si več ne bi mogel želeti. Kralji bi bili zadovoljni v mejah svojih kraljestev, tako da bi med njimi vladal red, mesta bi se pomirila in sosedstva bi se vzljubila, iz te ljubezni bi si domovi vzeli vse, kar potrebujejo; ko bi si to vzel človek, bi tudi on živel srečno; kajti to je tisto, za kar je človek rojen.

  5. 5.    Na te misli lahko navežemo besede Filozofa, ki v svojem delu Politika govori, kako velja tedaj, kadar več stvari stremi k istemu cilju, eno od njih vzeti za vladajočo upraviteljico, vse ostale pa ji podrediti, tako da jih lahko upravlja. Podobno kot vidimo na ladji različna opravila in smotre, ki so usmerjeni k istemu cilju, ta pa je – na najvarnejši način prispeti do želene luke: kjer vsak ladijski častnik opravlja svojo nalogo z njemu lastnim ciljem, obstaja pa nekdo, ki vse te cilje usklajuje in usmerja proti skupnemu zadnjemu cilju. To je krmar ladje, katerega glas mora poslušati vsakdo.

  6. 6.    To enako lahko vidimo tudi pri verskih praksah, v vojski, pri vseh stvareh, ki so – kot rečeno – usmerjene k nekemu cilju. In tako je jasno razvidno, kako potrebno je, da bi za boljšo ureditev človeške vrste obstajal nekdo, ki bi – podobno kot krmar – različnim svetovnim razmeram primerno odrejal potrebne dolžnosti določenim službam in imel pri tem nesporno polnomočje in univerzalno avtoriteto.

  7. 7.    Ta služba se imenuje imperij, v pravem pomenu te besede, ker je nesporno najvišja vladavina; poveljuje namreč nad vsemi drugimi poveljujočimi. Tisti, ki je postavljen na to mesto, se imenuje imperator, ki ukazuje vsem, vsak njegov ukaz pa je zakon, ki ga morajo vsi ubogati in iz katerega vsi drugi ukazi črpajo moč in avtoriteto. In tako se cesarsko veličanstvo skupaj s svojo avtoriteto izkazuje kot nekaj najvišjega v človeški skupnosti.

  8. 8.    Tu bi kdo lahko ugovarjal, rekoč, da četudi svet potrebuje cesarsko oblast, to še ne pomeni, da naj ta zahtevni poklic opravlja rimski vladar, kajti Rimljani svoje premoči niso pridobili niti z razumnim delovanjem niti s kakšnim univerzalnim soglasjem, temveč s silo, kar se zdi v nasprotju z razumom in temu ne govori v prid.

  9. 9.    Odgovor je preprost: izbira tega vzvišenega naslova v prvi vrsti pripada in se začne pri tisti modrosti, ki ji rečemo bog, in ki skrbi za vse ljudi. Če ne bi bilo tako, izbira ne bi enakovredno zastopala vseh, pred njim namreč ni bilo nikogar, ki bi skrbel za vse človeštvo.

  10. 10.  Zgodovinska izkušnja izkazuje, da ni bilo bolj mile oblike vladanja ne trdnejšega načina ohranjanja vladavine niti spretnejšega trgovanja kot pri Latincih, še najbolj pa to velja za sveto ljudstvo – Rimljane, v katerih teče tudi plemenita trojanska kri. Zato je bog za ta poklic izbral prav njih.

  11. 11.  Glede na to, da se tega poklica ne da opravljati brez izrednih vrlin in je zanj nujna največja in najhumanejša dobrota, je bilo to ljudstvo za to nalogo najprimernejše. Iz česar je razvidno, da si tega naslova Rimljani niso pridobili s silo, temveč z božjo voljo, ki presega razum. S tem soglaša tudi Vergil, ko v prvi knjigi Eneide v imenu boga pravi: »Njim, to je Rimljanom, ne določam meja vladanja ne v času in ne v prostoru: dal sem jim imperij brez konca.«

  12. 12.  Sila torej ni bila povod, kot je mislil tisti, ki je izkrivil moje besede, temveč le orodje. Tako kot udarci kladiva izoblikujejo nož, kovačeva pamet pa je učinkoviti in motivirajoči vzrok. In tako je bila pamet tista in ne sila, ki je botrovala začetku Rimskega imperija.

  13. 13.  Dva zelo jasna razloga obstajata, ki govorita v prid temu, da tej državi pripada status svetovne vladarice, in da ji je bog namenil posebno pokolenje in posebno obravnavo.

  14. 14.  Toda ker v okviru tega poglavja zadeve ni mogoče razložiti brez nepotrebne dolžine, dolga poglavja pa so nasprotniki spomina, bom predstavitev omenjenih  razlogov nadaljeval v naslednjem poglavju; ne brez koristi in velike radosti.

* Filozof = Aristotel

Opomba:

Convivio je delo, ki ga je Dante Alighieri (1265 – 1321) napisal v izgnanstvu med 1304 in 1307. Izraz »convivio« prihaja iz latinščine in pomeni banket, gostija. Za Danteja je bila filozofija »angelski kruh«, ki pa ga je tedaj lahko uživala predvsem le duhovščina, ker so bila vsa filozofska dela napisana v latinščini. S tem svojim delom je Dante želel ponuditi pojedino, narejeno iz drobtinic filozofije, navadnim ljudem, zato je Convivio napisal v razumljivem, vsakdanjem italijanskem jeziku. Tukaj sta prevedena dva odlomka iz tega dela.

Morda še pojasnilo: namensko sem pisala besedo “bog” z malo začetnico, ker ga v tekstu, še bolj pa v današnjem in tukajšnjem kontekstu, pojmujem kot idejo, kot pojem najvišje instance. Podoben problem sem imela z besedo »država« – takrat je bilo v Italiji veliko majhnih državic, dandanes pa beseda »država« – posebej pri nas – zaznamuje raje nekaj slabega kot pa kakšno civilizacijsko pridobitev. Kot tudi beseda »družba«, ki se ne more znebiti prizvoka socialistične terminologije. Da o narodih ne govorim, ker so nastali šele dosti kasneje. Če sem torej hotela prenesti v naš čas malo dantejevskega duha, sem morala razmišljati širše.

Prevod iz italijanščine in opomba Nadja Jarc

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !