Bela Hamvas: Drevesa

Za revijo SRP sem (iz ital.) prevedla knjižico Bele Hamvasa, Drevesa. Vsebina me je čisto prevzela, in ker revija ni v prosti prodaji, jaz pa bi rada, da še kdo to prebere, knjižico z opombo o tem, kdo je bil Bela Hamvas, objavljam tu:

Bela Hamvas:

DREVESA


This is not an essay

this is a poem

from You

for You

and

to You

To ni esej

to je pesem

iz Tebe

za Te

in

Tebi

Morda ni le prenasičenost spominov in pričakovanje želene prihodnosti tisto, kar človeka v celoti prestavi ven iz sedanjosti, da potone v preteklost ali da živi v času, ki ga še ni, pa ni prisoten niti v preteklosti niti v prihodnosti, tako kot tudi ne v sedanjosti. Potopi se ali – in to je isto – se dvigne; pride dan, morda teden, tudi daljše obdobje, ki ga ni sposoben sprejeti in se ziblje kot do roba napolnjen čoln. Živi v popolnoma drugačni pokrajini, kot na pol opojen – dostikrat ne le na pol. Vzrok te omame ni nikoli opazen, nikoli zaznaven, morda niti ne obstaja niti ni potreben, morda se vzroki pojavijo kar sami od sebe ali pa so celo sami svoj vzrok. Tam ni svetlobe ne sence, kajti stvari žarijo tudi ponoči, z nekim gostim, bledim sijajem, ki prihaja iz globin: barva tam lahko nenadoma postane lastnost sveta, ni le njegovo površje: oblika se razliva od znotraj, širitev čutnega sveta ni brezoseben okras.

Življenje ne teče, temveč preplavlja, pulzira v sebi samem, kot bi bilo utopljeno v neko sladko, temno, opojno tekočino.

Občutki in domišljija so tu neločljivi – man dichtet schon, wenn man erlebt *– in med seboj se olepšujejo in bogatijo. Tako globokih modrin ni najti nikjer; samo bile so ali šele bodo – rdečine so kot grmade, ki žarijo po daljnih dolinah v nočeh brez zvezd – in črnina je kot žametna kača, ki s svojo mehko, voljno barvo omreži in objame človeka, nezmožnega, da bi kakorkoli drugače dojel goro, reko, nebo.

Nenehno valovanje, ki se brez prekinitve širi navzgor, kot plimovanje: vedno več skriva, vedno globlje ovija to, česar se ne da prekriti, ne da bi prisijalo skozi. Nemogoče je karkoli narediti, kajti to, kar želi človek doseči s svojim delovanjem, je nekakšna uteha, in prav to je nepotrebno, ker to tam že je. Ne more ničesar več sprejeti vase, ker je že napolnjen, poln je do roba.

In vendar deluje in sprejema vase, ne da bi to v resnici počel, če le deluje in sprejema neprisiljeno, nehoteno. Ustvarja, toda to počne spontano. Živi, ali bolje rečeno – se pusti živeti: dela tisto, kar dela z njim življenje. Raste. Véliki patos, veliko trpljenje sveta, kjer ne gre več za strast, kajti opojnost  je tako zelo prepojila njegovo celotno bitje, da ne more zmagati noben odpor, v sebi nima ničesar silovitega, nič viharniškega ali nasilnega, nobenega sunka, nič razbitega. To življenje je nekaj takega, kot bi se človekova temperatura povečala za eno stopinjo in bi imel ves čas vročino, toda ta vročina bi bila zdravilna in bi postopoma naraščala, zdravstveno stanje pa bi se kar naprej izboljševalo, postajalo bi vedno bolj intenzivno, vročično; in to, kar je bilo sprva izjema in preskok, je zdaj postalo stanje, močno, stanovitno in globoko valujoče stanje.

To je ta véliki pathos dreves: véliki začar. Rastejo v valovih, ki jih polnijo do robov, trpijo, ko se razlivajo čeznje, utripajo v snu in v toplem objemu žametne kače. Počnejo to, kar življenje, ta vročica, počne z njimi, in več kot to. To ni le vročica: ne gre za naraščanje nečesa, kar je že tam, temveč za upadanje. Nekaj bolj svežega je, bolj topljivega in tišjega, preprostejšega, manj zahtevnega, bolj zadovoljujočega in trajnejšega. Naslednja stopnja je hitrejše izgorevanje in večje izčrpavanje. Brzdanje izgorevanja vročino še poživlja, širi se, a ne navzgor, temveč navzdol, pogreza se, nepretrgano in vedno globlje. To je osvežilna vročica. Skozi vedno večjo intenzivnost so drevesa postala nekoliko toplejša od zemlje. Povečana intenzivnost redke rastlinske krvi daruje svojo toploto, ki bi sicer drevo vzdrževala v stanju stalne vzdraženosti. Ta se je spustila v  stanje sveže, umirjene, preprostejše in bolj vedre omame.

Neprestane, prekipevajoče rasti drevesa in njegovega širjenja iz globin nič ne zmoti, kajti zraslo je hkrati s svojim hranivom. Njegov stik s hrano je neuničljiv. Drevo neprenehoma raste. In se neprenehoma hrani z zemljo. Drevo vpija zemljo in se vedno globlje pogreza vanjo. Vendar drevo ni zajedalec. Ne ubija zemlje, ponudi ji le način, kako se darovati. Vzajemno sta povezana, korenina si krči pot v zemljo, da bi si jo vzela, zemlja pa vleče vase korenino, da bi se lahko dala. Dejstvo, da nekaj je, še nič ne pomeni; vse, kar obstaja, dobi pomen šele v dajanju, v daritvi. To je temelj vsakega odnosa; in v tem odnosu je tisti, ki daje, globlje navezan kot tisti, ki jemlje, kajti ne veže ga potreba, temveč obilje. Resnična prisila ni nikoli  v polnjenju manjkajočega, temveč v dajanju viška. Tisti, ki daje, je odvisnejši od prejemnika kot oni, ki prejema, od dajalca. Tudi njegovi hvaležnost, ponos in zmagoslavje so globlji. To je plemenitost dajanja, tiha plemenitost razdajanja, ki je enaka kot pri zemlji.

Živa in umirjena drevesna bit je njeno neminljivo skupno življenje z zemljo, iz česar izvira druga, še bistvenejša lastnost – njena dvospolnost.

V Rimu stoji helenistični kip ženske z zaobljenim telesom, širokimi boki in ženskimi prsmi, vendar s falusom, torej tudi kip moškega. Hermafrodit. Najbolj vznemirljiv kip na svetu. Živo bitje, ki podvaja svojo odprtost, ki ne čaka le na žensko, temveč tudi na moškega. Lahko je ženska ali moški. Dvojna vznemirjenost, dvojno pričakovanje, dvojno poželenje, poželenje, ki vedno prihaja z dveh strani – in dvojni nemir. Dvojni nemir, kajti možnost predajanja je ves čas hkrati tudi možnost zapiranja vase. To je tista strašna nevarnost spolnosti – lahko je popolna prepustitev sebe drugemu, lahko pa je tudi popolna zaprtost. Božanska svoboda ali dosmrtna ječa. Tega pri dvospolnosti dreves ni. V drevesu ni dvojnega nemira, temveč je dvojni mir. Spola sta naklonjena eden k drugemu. Drevo je popolno nasprotje hermafrodita. Hermafrodit je slabó, drevo pa uspešno razrešena dvospolnost – drevo je zakonski stan. Drevo živi skupaj s hranivom, v njem pa skupaj sobivata oba spola. Oba v neprestanem objemu, prav tako, kot je drevo v stalnem objemu z zemljo, le da je objem med spoloma v drevesu močnejši. Drevo se lahko od hraniva loči, v skrajnem primeru za ceno življenja, lahko se ga izkorenini, korenine se dajo izkopati, iztrgati iz zemlje. Spola pa se ne moreta ločiti, ne da se izkopati moškega, ne more se odtrgati ženske. Drevo je v tistem stadiju življenja, ko spola med seboj še nista bila ločena – ko že obstajata in je, nasprotno kot pri kamnih, kjer o spolu še ni nobene sledi, pri njem spol že zaznaven, in to kot dvojen. Dva spola ulita skupaj v enem, tesno stisnjena eden k drugemu. V vsakem drevesu je sklenjen zakon, ki traja do konca življenja, nerazrušljivi zakon, ki je ves čas na vrhuncu. Poudarek je spet na nepretrganem trajanju, na odsotnosti vsakršne naglice, sunkov in prelomov. Rojstvo drevesa je za oba spola v njem začetek medenega meseca, ki nikoli ne mine. Je že to praznovanje sámo njegova rast? Je že samó ta svatba njegovo hranjenje? Edino tako se dá popolnoma razumeti spono drevesa z zemljo. Tu je doma temno seme, ki oblikuje osebnost drevesa. To je najmočnejša spona, skozi katero drevo sega k tlom po hrani. Spona, ki obema spoloma omogoča, da se oprijemata eden drugega. Samo tu, v tem središču, ki je celo drevesu samemu nedosegljivo, lahko dojamemo, kaj je njegovo bistvo – tisto, čemur lahko rečemo bivanje drevesa.

Kierkegaard v Dnevniku zapeljivca govori o predajanju, ki nima zveze z nasiljem, ne z omamljenostjo ali opitostjo in padcem, niti ni posledica kakšne krize, zaradi česar bi predajanje lahko predstavljalo njeno razrešitev. V tej predanosti moški in ženska prosita, da bi se lahko drug drugemu dala, rotita se na točki, kjer lahko izbirata le med dvema možnostma: predati se ali znoreti; njuno celotno bitje postane en sam silen krik, ki se vrtinči od enega k drugemu. Je tak odnos tudi med spoloma v drevesu? Ni. V tem, o čemer piše Kierkegaard, je še vedno možnost nasprotstva, možnost ne-ja, seveda za ceno popolnega razsutja odnosa in obnemoglega zdrsa nazaj v samoto.  V njegovem primeru gre tudi za to, da se drugače ne dá, da je preživeti mogoče le na tak način, da druge poti ni; in če se ta ne izpolni, ne sledi le smrt, temveč uničenje, ki je močnejše od nje. Toda tako predajanje premočno drži v šahu njegovo nasprotje, okus izpolnitve se poraja predvsem iz zavedanja nepopolnosti; táko predajanje pregloboko tone v možnost izničenja, in edinole s pogledom v padec, v ruševine, v strmoglavljenje je strast lahko tako zanosna in izključujoča, da privlači s tolikšno elementarno močjo. Taka izpolnjenost je zgrajena na možnosti grozeče nevarnosti neizpolnitve. To je sprevrženost. V drevesu spola ne moreta živeti neodvisno drug od drugega, lahko se le dajeta drug drugemu, in to brezpogojno, kajti popolnoma nepredstavljivo je, da bi bil okus tega izjemnega zedinjenja lahko nespodbiten in celovit  edinole v primeru, da se ves čas oba zavedata morebitne ločitve. Združenost je mirno tonjenje, potopitev v drugo bitje, je vpijanje njega vase in prežemanje, tako kot se stekajo reke ena v drugo in se mešajo med seboj. Bivanje vsakega bitja je povezano z bivanjem drugega bitja, kot pravi Jaspers.  Skozi medsebojno komunikacijo pride do izraza dejstvo, da neko bitje ne more biti samo svoje, če ni samo svoje tudi drugo bitje. Človek je lahko popoln samo, če je popoln tudi tisti, s katerim je skupaj. S človekom, ki ne zna ali noče uresničiti njegove popolnosti, se ne da uresničiti svoje. Zato je strašno nesrečno skupno življenje s kom, ki ni sam svoj. Preprečuje namreč, da bi bilo to človeško bitje samostojno. Ta glavna bivanjska zakonitost ni nikjer tako globoko zavezujoča kot med spoloma. V odnosu med spoloma pride do popolne pomiritve le v primeru, ko človeško bitje v sebi sreča svoje nasprotje, se odpravi v neznano in na pol poti najde sebe kot nekoga, ki se mu bliža z druge strani. Sreča ga in se z njim združi. Človeško bitje se združi popolnoma svobodno samo s samim seboj, izroči se lahko samo sebi samemu, kajti edino samega sebe se ne boji. Človek se namreč dá v popolnosti samo tistemu, katerega se ne boji. Zato mora biti tisti, ki prihaja iz neznanega sveta, on sam. Vsaka drugačna predaja je le delna. V vsaki drugačni združitvi ostane znotraj bitja skriti stražar, oborožen in pripravljen ubijati, kajti zaveda se, da se bitje ni zmožno izročiti brez rezerve. V njem so prisotni strah, slabosti, previdnost, opreznost, zadržanost, pregrade, zidovi, togost, distanca, ravnodušnost. In tam, kjer je strah, je tudi šibkost; tam skrivaj nastajajo trdnjave, rastejo zidovi, krepijo se  sumničenja, vse postaja stekleno in lomljivo, tam je doma moč.

Kar je trdnega in močnega, pripada smrti.

Kar je mehkega in slabotnega, pripada življenju.

Kot pravi Lao Zi:

Da šibko nad krepkim zmaguje,

togo gibčnemu podleže,

kdo tega še ne ve?

Ravna pa se po tem nihče!

…razen drevesa. V njem se spola omehčata in postaneta bolj blaga:  za vedno ostaneta šibka in do vrha polna življenja, kot popek, kot dojenček; slabotna, sveža, mehka in gibčna se neprestano kopata v svojih sokovih in izločata drug v drugega svoj vonj; vesta, da ne zmaguje tisti, ki ostane trd, temveč oni, ki se zmehča in popusti, sprejme in se prepusti, stopi, zavedajoč se, da predaja ni znamenje slabosti, temveč moči. Ve, kako strašansko neumno je misliti, da je gospodar situacije tisti, ki manj ljubi, ostane treznejši in se drži bolj ob strani. To je zabloda, na kateri se zlomi vsaka usoda. Zmaga pripada tistemu, ki ljubi bolj, tistemu, ki svojo moč izgubi, ki se bolj vname, je bližji in se je sposoben stopiti, izničiti. Otrok dobi spol tistega, ki je v trenutku spočetja sebe globlje predal: to se odtisne vanj in na njem ostane. Če je bila ženska nežnejša in mehkejša, se bo rodila deklica, če je bil tak moški, se bo rodil deček; spol potomca je odvisen od daritve, ki se je zgodila pri združitvi. Potomec dobi spol tistega od obeh, ki je bil šibkejši, kajti ta je bil v resnici močnejši. Zmaga vedno tisti, ki je zmožen bolj opustiti svoj jaz.

Drevo vsega tega ne ve. Ve samo tisti, ki ne ve. Takšno je bivanje drevesa. Taka je njegova osebnost. In to je tisto, kar v njem od vsega najbolj pomirja. Med vsemi živimi bitji ima drevo svojo življenjsko pot v največji meri osnovano na prepuščanju v ljubezenski združitvi. Bitje, ki se objema z zemljo, ki ga hrani, bitje, v katerem sta oba spola v neprestanem ljubezenskem objemu, raztapljajoč svoj med eden v drugega. To je globoko erotična nrav drevesa. Zato v njem obstajajo zapeljevanje, mir, nežnost, moč, voljno, tiho vegetiranje, življenje, ki se razliva in preplavlja: two ways and one will – dve poti in ena sama volja.

*Pesnik napiše pesem potem, ko jo je doživel. (op. prev.)

ZMAGOVALKA

Tale lipa raste v pokrajini Bakony, tam, kjer se dolina na južni strani zoži in se z gorskega slemena dvigajo ogromne, deset, tudi dvanajst ton težke  skalne stene. Njeno seme je padlo med dve skali. Tam je rasla bolj ali manj neovirano, dokler ni dosegla širine, kakršno sta ji obe skali dopustili. A to ni trajalo dolgo. Potem je skali stisnila in ju strla. Tedaj se je nanjo zrušil kamnit blok, velik kot hiša, in jo prekril. Lipa se ga je osvobodila. S koreninami se je oprijela spodnjih kamnov in začela potiskati velikansko skalo navzgor. Kamne, ki so ji bili pri tem v napoto, je razklala. Na dve mesti tik ob deblu sta padli dve skali, veliki kot miza. Drevo ju je prekrilo z lubjem, se razlilo po njiju kot tekoča lava in ju preprosto použilo. Spodnje kamne je zdrobilo tako, da jih je s svojimi koreninami stisnilo kot piton, dokler jih ni zadušilo in so se razsuli na drobce. V smrtnem objemu, ki je trajal leta in leta, je iztisnilo iz njih vsakršen odpor. Zdaj ima lipa tri korenine v debelini debla. Ena od njih prodira skozi mnoge zavoje, ki si jih je izdolbla med skalami, v sam gorski hrbet. Druga se je  razvejila v štirideset, petdeset žil, v pošastno pest s petdesetimi prsti, v prijem, pod katerem ječi in škripa skalni greben. Tretja korenina je napol gola, ker so se kamni izpod nje skotalili proč, voda pa je sprala zemljo. Slečena korenina je podobna drobu, ki se je razsul iz  raztrganega trebuha. Nad koreninami pa silijo v višino in si jemljejo prostor tri štirinadstropna ravna debla, široka kot človek, z ogromno maso vejevja in listja; vsako od njih biva kot nesmrten smeh!

Dobro bi bilo vedeti, kaj je ta lipa mislila o sebi, ko je bila še seme. Hotela je rasti pravilno in somerno, postati – kot vsako drugo drevo – idealno drevo: tako kot si vsako bitje želi postati idealno bitje.  Ni pa bilo to drevo sanjač. Če bi bilo, bi podleglo skalam. Tudi muhavost ni bila njegova lastnost. Muhasta bitja se zaradi svoje nepotrpežljivosti težavam izmaknejo. Izmakniti se pomeni zanikati svojo usodo. Zanikati svojo usodo pomeni biti šibek. Biti šibek pa pomeni biti poražen.

Nekaj podobnega lahko vidimo pri drevesih – sanjačih, ki si z zaprtimi očmi zamišljajo življenje, ki ga nikjer ni. Drevesa nemirnih obrazov, zatopljenih v podoživljanje, kaj bi bilo, če bi bilo … Zanje je življenje pregrdo: pa ne, ker bi bilo res grdo, ampak zato, ker je lažje sanjariti.

Kot bi se zarotili proti lastni usodi, so podobni zverem, ki s kremplji prodrejo v meso; so kot bršljan, ki v svojem mračnem objemu zaduši vse, okoli česar se ovije. Vidimo lahko čudna drevesa, ki kot norci zvijajo svoje veje in jih brezumno v sunkih spet izravnavnajo, izvajajo zmedene plesne gibe, brijejo norce iz sebe,  ker niso v skladu s seboj. Obstajajo patetična, čemerna, samotna drevesa. Pa bebasta, obscena, perverzna in bedasta drevesa. Skratka, videz pri drevesih ne vara.

Lipa iz Koloske doline je junaško drevo. To ni lepo drevo. Toda življenjska moč ni nikjer drugje tako veličastno lepa – ne pri Homerju, ne pri kipih, ne v Beethovnovi glasbi, ne v ničejanski filozofiji, ne v Cezarjevi usodi. Veličastno lep je ta njen nemi boj, ki ga je lipa tu bojevala sama, samcata, stopetdeset let, ob boku sovražne gore, med hudimi nalivi, divjimi vetrovi in kamni, ki so jih mimo odnašali plazovi, pod gigantskim skalovjem v ozki gorski soteski. Morala se je napeti, stegniti, izgubila je vso svojo obliko, morala se je prilagoditi, niti za trenutek si ni smela dovoliti usmiljenja; vedela je samo, da mora rasti. Brez prestanka, brezobzirno, mirno, preudarno, vztrajno. In zdaj, ko je končno zmagala, je na drugi strani, boj je izbojevan: vsa zgubana, iztrošena, razmajana, se lahko smeje in smeje tej svoji podobi. Kaj ji lahko še povedo o življenju, ne da bi se smejala?

S čim ji lahko še zagrozijo? Česa se naj še boji? Se ji lahko zgodi še kaj hujšega od tega, kar je izkusila in premagala? Umreti? Se bati smrti? Nič več je ni strah. Nikoli ni bila niti za trenutek srečna, a se smeje tistim, ki se jim zaradi tega smili. Ne ve, kaj je to obilje. Ne pozna tišine, razen v spanju. Mir ji je tuj. In ne ve, da obstaja bogastvo. Udobje? Kaj je to? Vitko, visoko, žilavo, nagnjeno, ojeklenelo bitje. S trdoto zlobneža in zadržanostjo modreca. Če bi bil to človek, bi živel življenje, kot sta ga Attila ali Džingis Kan, a jedel bi kot Gargantua, krohotal bi se kot Falstaff in ubijal bi z lahkoto kot Borgia. Če bi bil žival, bi imel v sebi kraljevskost leva, krutost tigra, moč pitona, mir slona, žilavost kamel in samozavest orla. Če bi bil pesnik, bi pisal verze, ob katerih bi se vnel papir, če bi skladal glasbo, bi bila to glasba, da bi zaplesale gore. Če bi imel današnji človek občutek za  vzvišene vrednote, bi bil svečenik tega drevesa – gibčen deček, ki bi mu pel in pripravljal daritve, v svetlih poletnih jutrih bi stal pred njim, se mu priklanjal in mu vračal smeh.

MELANHOLIJA

Zraven izvira Alsótàtrafüred, blizu nekdanjega gradu Zičy, se dviga jelka. Okoli nje so sama majhna drevesa, tako da je v tej okolici prav ona najvišja. S svojimi vejami delno prekriva grajsko kuhinjo. Zemlja, na kateri raste, je črna, mehka in rodovitna. Sveža voda iz bližnjega  izvira s svojo hranljivo vlago napaja vso pokrajino. V jelki ni sledu kake utrujenosti, kajti ta, na prvi pogled medla šibkost, s katero razteza svoje veje, ne pomeni živčne izčrpanosti niti ni bolezen. Tukajšnji ljudje ji pravijo Žalostna jelka.

V njeni okolici ni ničesar, kar bi dajalo povod za žalost. Zemlja je dobra, kraj, kjer raste, je zaščiten, vlage je dovolj, tekmecev ni. Tudi v samem drevesu vzrokov za žalost skoraj ni: veliko je za tri hiše, deblo ima brezhibno, z izjemo nekaj smolnatih vozličev – drobnih ranic,  ki so zanemarljive. Tudi nevrastenije ni, kajti ta bolezen se vedno pokaže s sivenjem in z izgubo barve. Jelka je temnozeleno bitje, torej ima dobro kri in dobre živce. Samo žalostna je. Ne gleda v nebo, temveč predse: pogled upira v točko, kamor usmerjajo svoje poglede žalostna bitja. Brez grenkobe, brez nemira, brez čustev, skorajda ravnodušno. V živalih se žalost kaže samo v njihovih očeh, nikjer drugje. Opice v kletkah se včasih naveličajo uganjati burke in se zazrejo predse. Njihov pogled je tak, da se ljudje kar naenkrat odmaknejo od kletk. Tudi stari, trudni konji, ki čakajo na cesti, gledajo v to smer. In v tako točko pred seboj gleda tudi Dürerjeva Melanholija.

Ta točka, ta “nekje” ni prostor znotraj sebe. To je prostor zunaj, v svetu. Drevo ga gleda s celim svojim bitjem. Vsaka iglica, vsaka vejica, krošnja, deblo: vsi zrejo v neskončno žalost sveta; morda vidijo, kako strašna je samota in kakšno ceno je treba plačati, če se je znebiš. Mogoče vidijo, kako lepo je biti neobčutljiv, ker potem vsaj nisi kje blizu. In vendar se je lepo potopiti v resničnost, saj si potem deležen vsega: veselja, zanosa, vedrine, trpljenja … predvsem trpljenja. Kako lepo je to in kako grdo. V jelkini žalosti ni obtoževanja. Ona nikogar ne kliče na odgovornost, ve, da se s tem, ko rečeš: “To je vzrok,” nič ne reši. Preprosto tako je. Tega se ne da pojasniti ne s krvjo, ne s telesno zgradbo, niti z značajem, spomini ali usodo.

V življenju je nekaj strašno žalostnega, in tisti, ki ga to spravi v solze, ne ve, da se ta žalost nikoli ne spremeni. Rad bi trpel, rad bi, da bi ga vse to ranilo in ga prizadelo, da bi od te žalosti zbolel – in kako lepo bi bilo, če bi lahko zaradi nje umrl! A je tako žalosten, da niti trpi ne več, nobene bolečine več ne čuti, ni bolan, ne vzdihuje, ni nestrpen; niti tega ne ve, ali kaj hoče ali česa noče, ali mu je vseeno ali mu ni. Celo nesmiselna ni več, ta žalost. Ne gre za pomanjkanje veselja ali sreče, če bi bilo tako, bi lahko bolela praznina, ta prostor, v katerem ničesar ni. Žalost, o kateri teče beseda, je gosta in trdna, žgoča in tekoča, takšna teža, da je znati jo nositi isto kot biti žalosten. Pomeni biti onstran joka in trpljenja, onstran prevar, prizadetosti, ponižanj, padca, samote, bolezni. Biti onstran smrti, biti žalosten: biti tu, brez vsakega smisla, nesoč s sabo to, iz česar nikoli nič ne bo, rasti v izničenje, vedeti, da je vsako veselje grenak sadež, ki skriva v sebi grenkobo prav tam, kjer bi pričakovali njegov najslajši del – v samem srcu.

“A kako se postane ogorčen? Kako se razjezi? Kako se upre?” se sprašuje jelka.  Ko bi se vsaj lahko prepričala, da bi uporabila ogorčenje, jezo ali upor za beg in bi tako lahko ubežala svoji žalosti! Toda kako odvečno je vsako nasprotovanje in je beden vsak beg! Ko bi ji to bilo vsaj všeč ali pa zoprno! Če bi še verjela v trdoto, ali če bi vsaj še kaj verjela! Če bi še mogla kaj ljubiti, ali bi vsaj ljubila in kaj zmogla! Toda globoka črna luknja je vse potegnila v temo in pogoltnila, ona pa zdaj zre vanjo, mirna in nepremična. Pred njo  se je naselila gluha črnina, globoka brezdanja neskončna noč. Gleda vanjo, a je praznina ne privlači, ne zvabi je vase niti je ne prestraši; ne boji se je, ne razveseli se je, ne uživa v njej, ne želi si je presegati, ne hrepeni po njej, samo gleda vanjo in je neskončno žalostna. Under all earth runs water, under all life runs grief. Pod vso zemljo teče voda, pod vsem življenjem žalost. Pod življenjem je mirno jezero, temno in negibno; življenje gleda v njem odsev svojega obraza, vidi žalost, pije to vodo in pije žalost. Če med jelkinimi vejami zapiha veter, zazveni nočno glasbilo, črnozelena harfa. Kakšen zvok brez nasmeha! Kako gori v njem mrak! Kako neznosno težak je ta zvok, kako mehak in kako se razliva! Vase utopi izvir, hišo, drevesa, trato, cel gozd, skalno goro; s svojo žametno, peresnolahko roko jih poboža, brez ljubezni, brez sočutja, brez usmiljenja in brez tolažbe, neveselo. In tu, pred njo, ki tako zre predse, je grič in je gora, je potok, je jelen in je ruševec. Pod vso to pokrajino se odpre zemlja in v temnem zrcalu se prikaže obraz sveta.

DEVICA

Če se v dolini reke Hódosér, ki ostane zelena tudi v najbolj sušnih poletnih mesecih, od železniške postaje odpravite proti Porvi, zagledate na vzhodnem pobočju brezov gaj. Ona stoji v sredini, obkrožena z drugimi, ni najvišja, a izstopa, čeprav jo pogled doseže šele čez nekaj časa. Tam jih je več, ali bolje, jih ni, ker so drugačne od nje.

Breza tudi ni drevo, je bolj cvetica. In kaj je morala rož? Da cvetijo! Da se odpirajo svetu s sladkim nasmehom. Ko bi človek vsaj imel sto oči in bi jih z vsemi lahko gledal!

Kdor bi rekel, da je breza kot mlada deklica, bi se zagotovo zmotil. Prej je res, da se tu in tam, a zelo redko, kakšno mlado dekle zdi kot breza. Preprosta, vitka in sijajna se tako rosno blešči, da se ji lahko približamo samo na en način – z nežnostjo. Deviška je. A niti zdaleč ne v pomenu žaljive, zlagane moralne filozofije, kot tudi ne v smislu grobe, nestvarne medicinske obravnave. Deviškost ni fiziološko stanje in ni podvržena nikakršnim spremembam. Deviškosti se ne da vzeti niti je ni mogoče izgubiti. Le kako bi se lahko izgubila v ljubezni? Izgubi se samo, če ljubezni ni. Da ne obstaja deviška ljubezen? Sveža in brezskrbna, preprosta in čista. Kot je breza. Da ni tako nežnih besed, kot je upogib njenih vejic, tako rahlega giba, kot je tiho trepetanje njenih listkov? Objema, ki bi rasel, tako kot raste breza iz zemlje? Ta deviška ljubezen, te nežne beside, ta sladek otroški smehljaj, ta brezin objem, kaj ni prav to morala cvetlic – cveteti? Odpreti se v svet z nemo belino, drhteti od lastne očarljivosti, kot žarek svetlobe na mirni vodni gladini?

Neomadeževanost je lahko tudi telesna. Ni res, da so marmorni bogovi  tudi globoko v svoji notranjosti iz tega trdega in sijajnega belega kamna. Pristna deviškost ni v čistosti marmorja. Deviško je lahko samo živo telo iz mesa: táko, ki ima čiste sokove, čista vlakna, čisto meso, čisto kri, čiste lase, čisto kožo.

Reines Herzens zu sein:

Das ist das höchste, was Weisen ersannen

Und Weiseren taten.

Živeti s čistim srcem: to je najvišje, tisto, kar modri mislijo in najmodrejši počno.  Ohraniti čistost rojstva, vpiti vase čistost materinega mleka, čistost smehljajočih se obrazov, sonca, zraka, vode, kruha, ljubezni ljubljenega človeka, svojih otrok, svojih bogov in čistost smrti. Če bi jo kdo vprašal, kaj je nedolžnost, bi ga pogledala, kot gleda ptica ali zvezda. Če bi se med seboj tako gledala vsa bitja, bi bila eno samo čisto srce. Svet je prozoren kot steklo, samo da je to steklo mehko in toplo in živi: tako zelo živi, da bi bilo brez nasmehov neznosno. Življenje je tam, kjer se rodi, čisto in milo: pleasure which there is in life itself, radost, ki je v življenju samem. Biti deviški pomeni ne zapustiti izvira. Etruščani so na nagrobnike svojih žensk klesali rožice: ne imena, starosti ali položaja, ničesar drugega. Kaj pove tak nagrobni spomenik? Ta, ki  tu leži, je bila rožica. Znala je živeti to, o čemer so modreci samo razmišljali.

BLAGOSLOV

Nad Korčulo, onstran pokopališča, proti  jugovzhodu, stoji na majhni jasi figa. Na zemlji se njene tri debele veje razvejijo v tri smeri, potem se zvijejo navzgor in nazaj. Avgusta na njej zrastejo dišeči, vijoličasti, debeli sadeži medenega okusa. Trati daje senco, v svoje varstvo vzame prostor pod seboj in vsakogar, ki vstopi vanj. Ta velika koklja tu sedi in kdorkoli želi, se lahko zateče pod njena krila. Kdor pride v bližino tega drevesa, se v hipu znajde v toplini materinega telesa: tu je v zavetju, kakršno lahko nudi samo kdo, ki želi dobro.

Človek lahko želi dobro tudi samemu sebi. In ta želja se lahko – če je dovolj močna – tudi uresniči. Da, želja se postavi nasproti nuji. Poželenje se postavi proti ananke.* Hoče več. Če bi šlo samo za potrebo, bi se vse v življenju odvijalo po zakonih fizike, kemije, biologije. A poželenje vse to preseže, hoče več, kot je pripravljena dopustiti ananke. Poželenje hoče nemogoče! In zna biti táko, da prebije zakone nujnosti. Želja je lahko tako močna, da se ananke razpusti, da se stopi v ognju strasti. Tedaj zakon izgine in želja se izpolni.

A to poželenje, ki žene človeka, nosi s seboj neizmerno nevarnost. Namreč to, da se želja uresniči in človek dobi to, kar je želel, zahteval, po čemer je hrepenel. Uspelo mu je to doseči in zdaj mora to spoznati. Na prvi pogled se zdi, da je to darilo. A skoraj v  sto od stotih primerov je – kazen. Evo, dobil si! Je to res tisto, kar si želel? Da, to je tisto. Tu je. Zdaj pa to izkoristi, živi za to in živi s tem.  Zdaj šele postane jasno, da je bila želja napačna. Tega pravzaprav človek sploh ni hotel. Treba bi bilo vzpostaviti tole prepoved: ne imej takih želja, katerih izpolnitev postane zate teža, kajti želja se ti bo izpolnila in dobil boš, kar želiš. Ni dobro, da si človek želi kaj zase. Ne ve in tudi ne more vedeti, kaj je tisto, po čemer hrepeni. In ko to doseže, je žalosten in razočaran.  Maloprej si je to še želel, zdaj bi se rad tega rešil, potem si pa to znova zaželi.

Dobro je, če kdo drug želi kaj za nas: če imamo ob sebi zaščitnika, prijatelja, očeta, kako ljubo osebo. Človek blagoslova lastnega življenja nikoli ne nosi v samem sebi. Zato je dobro, če obstaja neko materinsko bitje, kot je ta figa, ki mu želi dobro.

V njenem varstvu vem, da je vsaka moja želja odveč. Ni mi treba hrepeneti po ničemer. Lahko sem pomirjen. Boljše od tega, kar si jaz želim, je to, kar si ona želi zame. Bolje od mene ve, kaj si želim. “Če ti norec ponudi vodo življenja, jo zlij proč, če ti modrec ponudi strup, ga mirno izpij!” Modri namreč ve, da je strup dobrodejen. Tu človek živi pod okriljem modrosti figovega drevesa. Kaj je tisto, kar mi ponuja? Kaj dobrega mi želi? Kaj je tisto, kar o meni ve bolje od mene? Premišljati o tem ni vredno truda, vse to mi bo dano. Verjetno brez kakšnega vidnega znamenja. Človek ne ve niti tega, kdaj se mu izpolnijo njegove največje želje. Opazi le, da je poleg njega nekdo, ki se mu je približal. Opazi tudi, da je njegov lastni jaz zdaj postal figovo drevo.

Ne želim več zase, ampak za druge; in drugi pridejo k meni. Skrijejo se podme. Vedo, da želim dobro namesto njih. Sedejo v to žarenje blagoslova, jedo sadeže, ki postajajo vedno slajši, uležejo se v travo in v senci vej, ki zelenijo nad njimi, utonejo v sen zarodka.

* Starogrška boginja usode in nujnosti (op. prev.)

CSONTVÁRYJEVA VÉLIKA LIBANONSKA CEDRA

There’s a tree, of many one pravi Wordsworth: tu je drevo, eno od mnogih. Táko je kot vsa druga, toda neponovljivo, edinstveno v sijaju svoje individualnosti. To, kar je imelo pri starih ljudstvih najvišji smisel – absolutni duh, ki je bil, je in bo vedno in povsod nespremenljiv; in to, kar ima izjemen pomen dandanes – osebnost, ki nikoli ni bila in nikoli več ne bo, edinstvena, samo zdaj in tu, nikjer drugje in le v tem trenutku, in ki je različna od vsega. Csontváry je želel naslikati neponovljivo, ničemur drugemu podobno individualnost v vsem njenem sijaju. Ni naslikal avtoportreta, temveč samotno cedro na vrhu libanonskega gorovja, kot tudi Van Gogh ni naslikal svojega portreta, temveč slamnat stol. Portret bi bil samo osebna izpoved, zapis. To tukaj pa je vizija. Vizija, ki je čaščenje edinstvenosti posameznega v  nadčloveškem. (Abs. Duhu.)

Absolutni duh je vedno bil in vedno bo popoln in celovit. Človek ga kot takega tudi sprejme. In to je tisto, kar je veličastno v njem. Osebnost pa si mora človek zgraditi sam, prej je še nikjer ni bilo, to ni dar z neba. In to je tisto, kar je veličastno v njej. Toda tako ni prav. Kajti tega, kar dobim že narejeno, kar je dokončano in nespremenljivo, se ne da izmeriti. Veličastnost je merilo za tisto, kar moram sam narediti iz sebe. Absolutni duh samo je; osebnost pa je veličastna.

V davnini je bilo merilo bivanja absolutni duh. Danes je to merilo osebnost. V primerjavi z absolutnim duhom je osebnost nekaj ekscentričnega, eksotičnega, muha enodnevnica, zaslepljene sanje. In vendar je veličastna, kajti ne ozira se na absolutnega duha, temveč na lastni izvor. Ni sistem, temveč podoba, ni partitura, temveč zvok. Nima opraviti s stvaritvijo, temveč s stvarnikom. To, kar je evropsko, ne obstaja v absolutnem duhu, temveč v veličastju osebnosti.

Katero od obojega je več vredno, je težko ugotoviti. Četudi namreč poznamo absolutnega duha v obliki osebnosti in osebo, ki ima obliko absolutnega duha ter jo razumemo, ji vseeno ne moremo slediti. Čedalje  manj, kot se zdi. Postajamo vedno bolj individualni, vedno bolj edinstveni in naša druženja se vedno večkrat dogajajo na osebni ravni, kjer je vsakdo drugačen, ne pa na ravni, kjer smo vsi enaki. To, kar nas dela človeške, ni dejstvo, da imamo vsi ljudje nekaj skupnega, temveč, da ni dveh enakih.

Absolutni duh je nadčloveška kategorija. To, kar razkriva, je Razodetje. Prepoznamo ga po njegovi negibni in nespremenljivi naravi. Nič ne počne: preprosto je. Tu se nahajajo bitja višjih duhovnih stopenj: kerubini, serafini, pa staroegipčanski kipi, Buddhe, bizantinski mozaiki, ikone. Negibnost, ki jo je skoraj nemogoče doseči. Vemo, da do notranjega miru pridemo samo po desetletjih vadbe in skozi nepredstavljive napore. Kitajski taoizem in hindujska yoga učita, kako se dá biološki mehanizem upočasniti in včasih – največ za nekaj dni – ustaviti. Če pa teh tehnik ne obvladamo, smo obsojeni na nenehno gibanje. Celo v spanju, kajti tedaj sanjamo. Nikoli ne moremo nehati. Tam, kjer se človek ustavi, ni življenja, je samo bivanje. Negibnosti se na tem svetu ne dá uresničiti. Samo nekaj malega slutimo – v negativnem smislu – kaj bi to, zunaj zgodovine in časa, onkraj našega veka in večno prisotno, lahko bilo. Pojmi, kot so gotovost,  neomejenost, védenje. Potopljeni smo v čas, v relativnost in trenutnost, delujemo in se gibljemo. Ne vemo, samo prepoznavamo; ničesar ne dosežemo, samo iščemo in iščemo. Absolutni duh izoblikuje bitje, mi pa smo le njegovi priveski. Ustvari ga negibnega, mi pa smo oblikovani tako, da se spreminjamo.

Absolutni duh ni dejaven.  Absolutni duh vidi. In svoje videnje izžareva na vse strani. V hebrejski tradiciji se svet, ki vse vidi in svojo vizijo seva, imenuje olam ha-atziluth – svet emanacij. Bolj ko se duh bliža negibnosti, videnju in sevanju te svoje vizije, bolj je blizu popolnosti. To pa je večnost, je védenje in je gotovost.

In tu je cedra. Stoji, negibna, kot kakšen kerub v olam ha-atziluth-u, vse vidi in seva. Taka kot tao, taka kot najvišji cilj yoge; nič več ne valuje, zdaj se ravna. Nobenega drhtenja več, nobenega zvijanja. Ne sanja več. To ni življenje, to je bivanje. Bivanje, kot bivajo egiptovski kipi ali bizantinski mozaiki. Tu stoji, kot nadangel, ki ničesar ne počne, samo je. Nietzsče piše: Največ, kar lahko rečemo, je “hočem”. Več od tega je, če rečemo “sem”. Yahve reče tako: eheye asher eheye – bil sem, ki sem bil, bom, ki bom, sem, ki sem.

Tudi osebnost lahko iz sebe naredi absolutno osebnost. To naredi tako, da se od vsega in vseh odtrga. Absolutized by isolation, piše Huxley. Oseba deluje in se premika in dela in uresničuje. Vseeno je, kako to počne. Na koncu koncev stori samo eno: uresniči svojo lastno posvečeno individualnost. Popolna oseba je tista, ki v ničemer ni podobna nikomur. Absolutni duh misli po analogiji, zanj je vse med seboj povezano in ničesar ni, kar ne bi ustrezalo čemu drugemu. Osebnost misli na način razlikovanja in izbere vedno tisto, kar lahko izbere samo ona in nihče drug.

Kar je za absolutnega duha analogija, je za osebnost dharma. V osebni človekovi usodi je dharma zakon posvečene neponovljivosti. Hindujci menijo, da je hromi berač, ki izpolni svojo bivanjsko usodo, vreden več kot vsak modri, mogočni in bogati vladar, ki mu to ne uspe. Oseba je v svoji sakrosanktni individualnosti ena med mnogimi. Na svojih neštevilnih poteh, v večnosti in v trenutku, na svojem mestu, tu, v prostoru in času, zdaj, med svojim ljudstvom, v svoji veroizpovedi in v svojem jeziku, v lojalnosti do svoje zemlje in svoje usode. Ima svoj lasten čas in prostor, stoji tu.

In tu je cedra. Stoji tu, ena od mnogih. Ni jih dvoje. V svoji osameli edinstvenosti je iz sebe zgradila absolutno bitje. Nikomur in ničemur ni podobna. Vkopana v svet, v svoje ljudstvo in svojo vero, v zvestobo do svoje zemlje in svoje usode, v svojo sveto edinstvenost. Ne ve, kaj je to absolutni duh, kaj Razodetje, kaj je to mir in kaj je zrcalo vodne gladine nemega jezera, ki ga ne zmoti nobeno valovanje. To, kar vidi, ni simultanost vsega, temveč preprosto poseben vidik, pa še ta ne neskaljen. Niti za trenutek se ne umiri, ves čas  napreduje proti svoji samouresničitvi; v negotovosti ves čas lebdi in niha, zaslepljena se moti, in je razočarana, a nikomur in ničemur podobna, sama svoja.

Tudi Van Goghov slamnati stol je edinstven v absolutnem in absoluten v svoji edinstvenosti. Le da je slamnati stol bolj človeški in družaben, bolj dostopen kot cedra. Zaman govorim cedri, kot zaman govorim kerubinu. Sliši, a se ne premakne. Slamnati stol hoče, cedra samo je. Slamnati stol sanja in trpi, cedra gleda. Slamnati stol je tihožitje, cedra je jedkanica. Slamnati stol me gane, rad bi mu šel pomagat, vsaj dotaknil bi se ga rad, potolažil, držal za roke. Cedra se s svojo strašljivo mirnostjo dviguje nad mano, v nedosegljivo višino, kot bi se Bog in svet od nje odtrgala, in zdaj osamela stoji na libanonskem vrhu.

(Iz italijanščine prevedla Nadja Jarc)

O avtorju:

Béla Hamvas (1897 Prešov – 1968 Budimpešta) je bil madžarski filozof, pisatelj in družbeni kritik. V svojih delih je pri iskanju odgovorov na sodobna in večno zastavljiva vprašanja človeškega bivanja združeval vzhodno in zahodno filozofsko tradicijo. Rojen v slovaškem Prešovu, se je po prvi svetovni vojni preselil na Madžarsko, kjer je dvajset let delal kot knjižničar in objavljal člnke v periodičnem tisku. Leta 1937 sta skupaj z ženo Katalin Kemény ustanovila ugleden intelektualni krog Sziget (Otok). Med drugo svetovno vojno je – medtem ko je služil vojsko – izgubil vse svoje knjige in rokopise, a je nadaljeval s pisanjem in prevajanjem. Po vojni, leta 1948, sta skupaj z ženo izdala knjigo Revolucija v umetnosti, abstrakcija in nadrealizem na Madžarskem in Szaradi svojih nazorov, ki se niso vklapljali v Lukaczev model komunističnega kulturnega entuzijazma izgubil službo v knjižnici ter kmalu pristal na črni listi, kar je pomenilo prepoved objavljanja. Do svoje smrti se je nato preživljal kot nekvalificiran delavec na gradbiščih. V tem času je napisal svoj ogromni opus, katerega objave pa ni dočakal. Dela, ki jih je napisal po letu 1948, so izšla šele po padcu komunizma. Objavljati so jih začeli potihem, 15 let po njegovi smrti, zahvala pa gre njegovi ženi, ki je ohranila rokopise njegovih del. Njegovo poglavitno delo je roman Karneval, “človeška komedija”, ki zajema vse kontinente in vse dobe, razprostira se od pekla do nebes. Scientia sacra, napisana v dveh delih, obravnava duhovno dediščino starodavnega čloååveštva: Upanišade, Tao te čing, Tibetansko knjigo mrtvih in evropski misticizem. Med mnogimi njegovimi deli (Duh in bivanje, Nevidno dogajanje, Človeška antologija – modrost petih milenijumov, Silentium, Skrivni zapisnik, Unikorn, Silvester, Z nekega zornega kota, Patmos …),je zelo znana knjiga Filozofija vina, ki je nastala, ko se je Hamvas odločil, da napiše “molitvenik za ateiste”. Marca, leta 2000, ko so na obali jezera Balaton posadili drevo v spomin Bele Hamvasa, je vdova Katalin Kemény nagovorila prisotne in s temi besedami povedala, kakšno ljubezen je pisatelj čutil do dreves: “Če sva na sprehodu, kje bogu za hrbtom naletela na kakšno drevesce, vse razjedeno od zajedalcev, se je ustavil in ga očistil. Od tedaj naprej je pozorno spremljal njegovo rast in tako sva obiskovala to drevo kot bi bil otrok, ki okreva po težki bolezni …”

Eseje o drevesih, zbranih v knjižici Drevesa je napisal konec 30tih ali v začetku 40tih let prejšnjega stoletja, objavljeni pa so bili šele sredi 90tih. V njih je ustvaril podobe drevesa in človeka hkrati. “Groza me je, če pomislim, da bi me kdo imel za modrijana, junaka ali svetnika. Moja hotenja so večja. Želim biti normalen človek.” Ta njegov življenjski nazor ga je stal udobja in kariere, toda ostal je temeljna predpostavka pri uresničevanju njegovega obsežnega opusa.



  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !