Sreča ali pomen?
Kaj iščemo v življenju srečo ali pomen življenja?
Sreča naj bi bila pogojena z zmožnostjo polno živeti sedanji trenutek, pomen, smisel pa naj bi se skrival v razmišljanju o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti….
Ali lahko”startamo” na oboje?
bin pravi,
29.10.2007 @ 23:07
Odvisno, Nadja, od človeka.
Nekdo se zadovolji s srečo, torej “polnim življenjem ta trenutek”. “Kaj bo jutri”, ga danes ne obremenjuje.
Drugi se zatopijo v pomen - smisel. Pri tem pa čisto zanemarijo “srečo”, v prejšnjem pomenu.
Tretji, po mojem mnenju najboljši, si privoščijo srečo v okviru pomena življenja.
Večina nas, kot pri vseh opredelitvah, “blodi” med eno in drugo skrajnostjo.
29.10.2007 @ 23:31
Sreča je zadeti pomen življenja. To je eno in isto. Bolj, ko zadaneš pomen življenja, bolj si srečen.
lokvanj pravi,
31.10.2007 @ 22:46
se strinjam z dajano
to je tista globoka sreča, ki ne mine
bin pravi,
1.11.2007 @ 00:40
@Dajana.
Kaj tisti “zadaneš” pomeni, “da kupiš srečko” in čakaš, če boš zadela? Seveda je v takem primeru sreča, kadar zadaneš. Nadja pa je v uvodnem postu zapisala: /…Kaj iščemo v življenju srečo ali pomen življenja?…/ in /…Ali lahko”startamo” na oboje?…/ Prepričan sem, da je najbolje startati na oboje. Start pa pomeni začetek neke aktivnosti, ne pasivnega čakanja.
1.11.2007 @ 00:54
Joj, bin… OK, ti bom odgovorila tako kot sem jaz to doživljala. Pred 25 leti sem na veliko iskala pomen življenja, smisel življenja in srečo. Oboje naenkrat in še milijon drugih stvari zraven. Ampak vse te stvari se da dati na skupni imenovalec. Vsi ljudje iščemo smisel (kar je zame isto kot pomen) življenja in si želimo biti srečni. Ane? No, in jaz sem iskala in iskala smisel življenja in bila sem slej ko prej ne-srečna, nezadovoljna, nergaška, zlovoljna itd. In potem sem ugotovila, po dolgih letih vsakovrstnih prigod in študiranja iz raznoraznih knjig, da je smisel življenja zajet v eni sami besedi: “Preživi” in da si srečo mora človek zgraditi sam (ne država, ne partija ahaha). Ni visoke filozofije. Smisel življenja je v tem, da ga preživiš. Seveda fajn je, da čim bolj srečno - na to pa lahko vplivaš sam v veliki meri, da ga živiš inteligentno, da paziš, s kom se družiš, da paziš, kam daješ svojo energijo. In to je moja razlaga za danes. Upam, da si zadovoljen. Zakaj le čutim pri tebi vedno neko zoprno ost, ki bode vame??? Joj, si pač tak. Pa lepo pozdravljeni.
1.11.2007 @ 19:42
Kdo pravi, da za srečo
je treba zreti v luč slepečo,
ki vse okoli vklene v mrak?
Mar lepši ni nje daljni sij,
ki zasleduje ga korak,
ko v svet, odet v soj mehak,
gledaš z odprtimi očmi?
To pesmico je napisala moja sestra in to že pred davnimi leti. Mi je še vedno všeč in se mi zdi, da “paše” k tej temi…
2.11.2007 @ 13:40
Tako mi je všeč ta pesmica, da sem dala ta post v svoj seznam najboljših ženskih objav. Pridi pogledat!
bin pravi,
2.11.2007 @ 15:04
@Dajana
Sem pač tak človek, ki ima “ost”.
Tudi meni se dopade pesmica Nadjine sestre. V njej vidim tisto, kar sems prvim komentarjem hotel izraziti. Je res potrebno, da “doživimo srečo” v vsej njeni velikosti? Kaj nam ni včasih neprijetna prevelika količina “sreče”? (je treba zreti v luč slepečo,) Nek cilj pa le moramo imeti, da se usmerimo proti njemu. Da ne “blodimo” v popolni temi, za vsako kresničko, ki bo kmalu ugasnila svojo lučko.
(Mar lepši ni nje daljni sij,)
Vsekakor zelo lepa pesem!
4.11.2007 @ 20:17
Ne,prej je potrebna življenska šola in življenske izkušnje in potem s trudom in srečo lahko spoznaš pomen življenja.
bin pravi,
4.11.2007 @ 22:50
Res je kamper.
Le da ima človek kaj kmalu toliko izkušenj, da lahko prične s trudom. Da se postavi na pot, ki jo bo z dodatnimi izkušnjami nadaljeval ali celo spremenil smer.
5.11.2007 @ 07:11
Smisel življenja je sreča. Smisel je usmerjena količina vedno orientirana v prihodnost. Kaj človeka osrečuje in koliko to uspemo doseči, to nam ovednoti življenje. V tem je njegov pomen. A pomen je tudi relativen, ker človek ni nikoli sam. Pomen ima zame v nasprotuju s smislom, preteklo vrednost.
lp
Nevenka
5.11.2007 @ 18:26
Če te prav razumem, Poezija, naj bi si osmišljevali prihodnost in ugotavljali pomen preteklosti.
In sreča naj bi bila atribut prihodnosti…
Se postavlja vprašanje: kdaj doživljamo srečo?
5.11.2007 @ 20:23
Človek srečo čuti. Pomen nečesa doume z mislijo. Smisel nečesa pa dojame s celostno percepcijo, torej vsaj skozi misli IN občutenja.
Človek si sreče želi. Pomen nečesa ga zanima. Smisel nečesa človek potrebuje, si zanj prizadeva.
Če je človek nesrečen (ker npr. v življenju ne najde smisla), se lahko z mislijo prikoplje do nekega pomena (npr. do odgovoa na pomembno vprašanje, povezano z njegopvimi težavami), s pomočjo katerega si zopet osmisli življenje; posledica je transformacija nesreče v srečo.
Joj, kaj vse sem tule naložil
Prosim za prizanesljivo branje, ker je vprašanje preširoko za kratke odgovore.
LpM
5.11.2007 @ 20:31
..Matjaž: (”Če je človek nesrečen…..s pomočjo katerega si zopet osmisli življenje.”)
…Se pravi,da si postavi neke svoje aksiome, ki dišijo po dogmi in z vero vanje premosti kritićno obdobje?
5.11.2007 @ 20:44
Reci temu, kakor hočeš. Če je to, da ti iz čustvenih težav lahko pomaga misel, dogma, ali aksiom, tudi v redu. Važno, da deluje.
Dolgujem še odgovor na izvorno vprašanje: seveda, štartamo na oboje, ker nas na cilju čaka tretje. (sreča + pomen = smisel) To pa ni niti aksiom, niti dogma, jaz bi temu rekel formula. Vsekakor vsaj za mojo osebno rabo.
bin pravi,
5.11.2007 @ 21:13
Koliko pa znamo razločevati med srečo in prijetnim počutjem?
Kaj sploh je “sreča”?
Smo lahko srečni, če na nobenem področju ne čutimo zadoščenja? (Morda zadoščenje ni pravi izraz?) Če ni nič tako, kot si želimo?
Smo lahko srečni, če se nam izpolni ena od mnogih želja?
Smo lahko nesrečni, če se vse dogaja po naših željah?
Na to, zadnje vprašanje bi sam odgovoril z “da”! Sproti si izmislimo nov vzrok za nesrečo!
Zelo zelo prilagodljiva bitja smo ljudje. (Zgodba o bolnem cesarju in srajci človeka, ki mu nič ne manjka.) Zato bom kar pritegnil maatjazhu, pri “teoriji” transformacije nesreče s pomočjo pomena. Vendar je že sam povedal, da se take teme ne da “na kratko” obdelati.
6.11.2007 @ 13:49
Srečo doživljamo ob izpolnjenih pričakovanjih.
lp
Nevenka
6.11.2007 @ 14:13
Prijetno počutje je fiziologija sreče. Čeprav te sreča tudi ubije.
Razlika je med mentalim občutenjem in fižičnim občutjem in obojim skupaj.
Sreča je nekaj najbolj kratkotrajnega ravno zaradi človekove narave premeščanja ciljev. Trajnešo srečo je potrebno ozavestiti s osebno filozofijo, da lahko govorimo o konstanti, a takrat gre bolj za stališče, ki nas varuje pred nevtralnimi in nesrečnimi stanji.
Nek močno krščanski psiholog je nekoč zapisal, da je srečen človek le, kdor se odpove vsem željam. A je to vseeno malce za lase privlečeno, saj imamo kup zelo primarnih potreb od katerih je odvisno življenje, in zaradi tega hitro oblikujemo želje, vsaj po hrani, zraku, vodi, svetlobi…
Matjaževa racionalizacija je v psihologiji posortirana v obrambne mehanizme. Saj je veliko ljudi, ki se težko sooča z resničnostjo in delajo razne obvoze. Če pomaga, pomaga. Nekateri pa na ta način nikoli ne najdejo ničesar kvalitetnega v življenju, se preveč naokoli vozijo…
W.Glasser je tudi zapisal, če imaš bolečino imaš na izbiro, da te boli in ozaveščaš “hudost”, ali pa se z bolečino manj ukvarjaš, in ozaveščaš pomembnost česa drugega. Hmm, vsekakor človek tekom svojega življenja izoblikuje svoj osebni vzorec v odnosu do sreče in nesreče.
Ne, Nadja, tudi preteklo življenje, njegova vrednost, pomen, je lahko sreča, sreča ima vse čase. Nesreča načeloma nima smisla, kadar se o čem odločamo. A ima vedno svoj pomen.
lp Nevenka
6.11.2007 @ 16:41
Občutje sreče je po moje mnogostransko. Če se zjutraj zbudim, zdrava, polna energije in zunaj pojejo ptički, ter sonce kuka na posteljo, grem novim stresom naproti vsa lahka in polna energije in sem - srečna.
Če me nekdo pohvali za moj dolgotrajni trud, za katerega se mi je zdelo, da ga nihče ne opazi, sem tisti trenutek srečna. Ko se srečam s človekom, s katerim sem globoko povezana in se ta stik vzpostavi - sem srečna. Ko nekdo sprejme, kar mu želim dati, sem srečna. Ko preberem pesem, ko slišim nek določen napev, vidim v barve ujeto obliko, slišim potok, vonjam, tipam itd ta svet sem srečna.
Preteklost… mirno zreti vanjo, dostojanstveno živeti naprej z vednostjo, ki je te preteklosti sad, to najbrž ni ravno sreča, morda pa je celo nekaj več….nekaj, kar se že bliža pomenu, smislu, izpolnitvi…
…samo dodajam svoje asociacije, ki sem jih zaznala potem, ko sem vas brala.
bin pravi,
6.11.2007 @ 20:30
@poezija
Tudi mentalno, ne-fiziološko občutenje je lahko “počutje”! Zadovoljstvo. Lahko pa je tudi sreča. Vsekakor pa, vsaj po mojem mnenju, fizično dobro počutje, ugodje, zadovoljenost, ni sreča samo po sebi. Je pa lahko vzrok za srečo.
Razliko med srečo in zadovoljstvom vidim v odnosu, pričakovanja (želje) - dogajanja. Kadar se nam izpolni nekaj, kar smo si želeli, smo pričakovali, takrat smo zadovolj(e)ni. Kadar pa se zgodi kaj takega, kar nam je povšeči, pa si nismo upali pričakovati, smo srečni.
Čisto takole “po kmečko”. Brez visoke filozofije.
8.11.2007 @ 07:20
Ne, zadovoljstvo je pricipelno enako kot sreča, a je za stopnjo manj.
Pa še zadovoljstvo običajno stopnjujemo z manj, še kar, bolj in zelo.
Pogovorno že rečemo, da gre za počutje, a je zadovoljstvo izrazito duhovno stanje tako kot sreča. Počutje in sreča se lahko celo izključujeta, ker se nekdo lahko zaradi česa zelo slabo počuti, a občuti srečo ob dobri novici…
Nekaj je fiziologija nekaj čustvo, in ko čustvo začne vplivati na počutje, lahko govorimo o fiziologiji sreče, saj konec koncev poznamo snovi, ki
so v orgnizmu odgovorne za počutje. Že beseda sama je popolnoma pravilno konceptuirana “po čutenju”, torej gre za zamik, za dve ločeni a povezani stvari.
Lahko je tudi obratno, nekdo se končno dobro počuti in to smatra za srečo. Nekdo pa zadovoljno življenje smatra za srečno, a tudi tu gre za stališče.
No, nekako se mi zdi, da je koginicija prej kot vse ostalo. Morda se motim.
Kadar se mi zgodi kaj nepričakovanega sem presenečena. Zelo sem srečna, če mi uspe doseči nekaj, za kar sem se zelo trudila. Res ni nujno, da ima sreča element presenečenja. Zadovoljstvo je zame samo nekaj bolj mlačnega od sreče, bolj diši po kompromisih.Če sem zelo zadovoljna, je to zame daleč od sreče. Sreča mi je res veliko več.
lpn
bin pravi,
8.11.2007 @ 12:43
Verjetno sva se nekoliko slabo razumela, poezija.
Nisem mislil na nepričakovane dogodke, temveč na tiste, ki jih želimo, pa ne upamo na njihovo izpolnitev. Izpolnitev tistega, za kar smo prepričani, da se mora izpolniti, da nam “pripada”, je težko vzrok za srečo. Kadar pa smo o možnosti izpolnitve dvomili, smo lahko srečni. Tako je moje mnenje.
Zelo težko je potegniti črto med srečo in zadovoljstvom.
9.11.2007 @ 19:48
Kadar se globoko zavedam vsakega trenutka življenja sem srečna. Z zadovoljstvom to pri meni nima nobene zveze. Tako kot zavedanje po moje nima nobene zveze s kognicijo.
12.11.2007 @ 07:41
Brez kognicije ni zavedanja. Vsako zadevo je potrebno najprej prepoznati, da jo lahko ozavestimo…zavedanje je vedno korakec za kognicijo, a proces je hiter…
Zame je meja med zadovoljstvom in srečo zelo jasna. Npr.: s svojo službo sem zadovoljna, nikoli ne bom srečna zaradi nje. Zadovoljstvo je zame bolj razumsko pogojeno, izvira iz ocene nečesa, torej zavestnega vrednotenja, sreča te preplavi, ne moreš je nadzirati…zame je to intenzivno čustvo.
Bin, če se nam to, do česar čutimo, da smo upravičeni ne zgodi, pa najbrž je nesreča?
Ne vem, jaz sreče ne bi mogla primerjati z loterijo…Srečko kupiš, ker bi rad zadel, ampak itak ne upaš, da boš, ker ne verjamemš v možnost…potem pa zadeneš in si srečen….od te sreče bi pojem sreče prešel v pozabo, tako malo je je….
lpn
12.11.2007 @ 08:39
Mislim (prepoznam!), poezija, da imaš prav, tudi jaz tako čutim(?)
Glede meje med zadovoljstvom in srečo pa je najbrž tako, da ima vsak človek svojo kognicijo.
lp
borut pravi,
13.11.2007 @ 10:32
Sreča sama po sebi je brez pomena!?:) Zveni nekam čudno, ne, ampak, kar sem rekel, sem rekel!?:))
nadja pravi,
17.11.2007 @ 17:05
Spet si zadel žebljico na glavico, Borut!
Paradoksi so še najbliže resnici, se mi zdi.
Saj veš Sufiji in to.
Lepe dneve ti želim, n.