JEAN BODIN: ŠEST KNJIG O REPUBLIKI (odlomek)
Jean Bodin (1529 – 1596) je bi francoski pravoslovec, ekonomist, filozof in politični teoretik, ki je s formulacijami svojih ekonomskih teorij ter načeli dobrega vladanja vplival na evropsko intelektualno zgodovino. Znan je po tem, da je uvedel številne nove koncepte, ki so se v nadaljevanju močno razvili, med drugim koncepta suverenosti, pri katerem je zagovarjal večjo versko toleranco, podvrženo večji kraljevi avtoriteti. Imenujejo ga oče moderne teorije suverenosti. Bil je sodobnik Nicoloja Macchiavellija.
Štiri leta po Šentjernejski noči (24. 8. 1572), sredi verskih vojn, je sodnik v Laonu, Jean Bodin, objavil delo Šest knjig o republiki (Six livres de la République), svoja razmišljanja o javnih zadevah in o polnomočju kralja, garanta miru, ki ga je bilo treba ponovno vzpostaviti. Velika izvirnost Jeana Bodina je (bila), da se ni zadovoljil z navajanjem kraljevih pooblastil, temveč si je prizadeval zgraditi enovito teorijo suverenosti, posebej še kot pravno teorijo. Primerek tega dela, opremljen z opombami Thomasa Jeffersona so – s posebnim upoštevanjem pričujočega odlomka – uporabili pri redigiranju besedila prve ustave ZDA (1787).
Proti koncu svojega življenja je Bodin napisal (a ne objavil) pogovor med predstavniki različnih religij, vključno s predstavniki Judaizma, Islama in Naravne teologije, v katerem se vsi zedinijo, da bodo sobivali v slogi.
“Študij zgodovine je začetek politične modrosti,” je le ena od njegovih mnogokrat citiranih misli.
Severovzhodno od cerkve na Krnskem gradu je nekoč stal znameniti knežji kamen, na katerem so svobodni Slovenci ustoličevali svoje kneze. Od izgube njihove politične suverenosti naprej pa so izvajali obred ustoličevanja koroških vojvod vse do leta 1414 in to v slovenskem jeziku.
Vprašanje suverenosti slovenskega naroda je seveda aktualno tudi v razmerah sodobne Evrope.
Viri: Larousse, Encyclopedia Britannica, Wikipedia
JEAN BODIN:
ŠEST KNJIG O REPUBLIKI (odlomek)
… Nadaljujmo zdaj z drugim delom naše definicije in povejmo, kaj pomenita besedi absolutna oblast. Kajti ljudstvo ali gospoda neke republike lahko nekomu enostavno in izključno podeli suvereno in trajno oblast, da sme razpolagati z imetjem, ljudmi in vso deželo kakorkoli želi, in jo potem prepustiti komurkoli želi, natanko tako kot lahko lastnik podari svoje imetje enostavno in izključno po svoji volji, brez drugega povoda kot le iz darežljivosti, kar je prava podaritev, ki ni več z ničemer pogojena, čim je enkrat popolnoma izvršena. Glede na povedano, druge podaritve, ki nosijo s seboj obveznosti in pogoje, niso
resnične podaritve. In tako suverenost, dana Vladarju z obveznostmi in pod pogoji, ni prava suverenost niti ni absolutna oblast, če niso pogoji ob vzpostavitvi Vladarja dani po božjem ali naravnem zakonu.
Tako se zgodi, ko umre veliki Kralj Tatarov: plemiči in ljudstvo, ki mu pripada volilna pravica, izberejo na to mesto pokojnikovega sorodnika po svoji presoji, da je le njegov sin ali nečak. In ko ga posadijo na prestol iz zlata, mu rečejo tele besede: “Mi te prosimo, želimo in ti nalagamo dolžnost, da vladaš nad nami.”
Tedaj Kralj reče: “Če želite to od mene, morate biti pripravljeni delati to, kar bom zapovedal. Da bo tisti, za kogar bom odredil smrt, usmrčen takoj, brez odloga, da bo vsa kraljevina izročena in predana v moje roke.”
Ljudstvo odgovori: “Tako naj bo!”
Potem kralj nadaljuje: “Beseda iz mojih ust bo moj meč!” in vsi mu ploskajo.
Ko je to storjeno, ga primejo in snamejo s prestola, ga postavijo na zemljo in posadijo na leseno desko.
Zdaj ga nagovorijo še plemiči, rekoč: “Poglej navzgor in pripoznaj Boga in potem poglej to desko, na kateri sediš tu spodaj: če boš dobro vladal, boš imel vsega, kar ti bo srce poželelo, če pa ne, ti bo odvzeto vse in boš postavljen tako nizko, da ti ne bo ostala niti tale deska, na kateri sediš.”
Ko je to izrečeno, ga dvignejo v vis in mu vzklikajo: “Kralj Tatarov!”
Taka oblast je absolutna in suverena, kajti pogojena je edinole z zakonom, ki ga zapovedujeta Bog in narava.
Vidimo lahko, da so se take ali podobne oblike ustoličevanja obdržale tudi v kraljevinah in vladavinah, kjer je oblast prehajala iz rok v roke po pravici nasledstva, prav ničesar pa ni, kar bi bilo podobno načinu, ki je bil v navadi v Karantaniji, kjer lahko še dandanes , na nekem travniku blizu kraja Šentvid, vidimo marmorni kamen, na katerega se povzpne eden od kmetov, ki mu ta dolžnost pripada po nasledstveni pravici. Na desni ima črno kravo, na levi shujšano kobilo, povsod okoli sebe pa ljudstvo.
Ta, ki bo postal vojvoda, pride skupaj z velikim številom gospodov, z insignijami pred njimi. Oblečeni so v rdeče, vsi so lepo urejeni, razen bodočega vojvode samega. On je oblečen kot siromašen pastir, s pastirsko palico v roki.
Tisti, ki stoji na skali, zavpije v slovenskem jeziku: “Kdo je ta, ki tako pogumno koraka?” Ljudstvo odgovori, da je to njihov vladar.