JEAN BODIN: ŠEST KNJIG O REPUBLIKI (odlomek)

Jean Bodin (1529 – 1596) je bi francoski pravoslovec, ekonomist, filozof in politični teoretik, ki je s formulacijami svojih ekonomskih teorij ter načeli dobrega vladanja vplival na evropsko intelektualno zgodovino. Znan je po tem, da je uvedel številne nove koncepte, ki so se v nadaljevanju močno razvili, med drugim koncepta suverenosti, pri katerem je zagovarjal večjo versko toleranco, podvrženo večji kraljevi avtoriteti. Imenujejo ga oče moderne teorije suverenosti. Bil je sodobnik Nicoloja Macchiavellija.

Štiri leta po Šentjernejski noči (24. 8. 1572), sredi verskih vojn, je sodnik v Laonu, Jean Bodin, objavil delo Šest knjig o republiki (Six livres de la République), svoja razmišljanja o javnih zadevah in o polnomočju kralja, garanta miru, ki ga je bilo treba ponovno vzpostaviti. Velika izvirnost Jeana Bodina je (bila), da se ni zadovoljil z navajanjem kraljevih pooblastil, temveč si je prizadeval zgraditi enovito teorijo suverenosti, posebej še kot pravno teorijo. Primerek tega dela, opremljen z opombami Thomasa Jeffersona so – s posebnim upoštevanjem pričujočega odlomka – uporabili pri redigiranju besedila prve ustave ZDA (1787).

Proti koncu svojega življenja je Bodin napisal (a ne objavil) pogovor med predstavniki različnih religij, vključno s predstavniki Judaizma, Islama in Naravne teologije, v katerem se vsi zedinijo, da bodo sobivali v slogi.

“Študij zgodovine je začetek politične modrosti,” je le ena od njegovih mnogokrat citiranih misli.

Severovzhodno od cerkve na Krnskem gradu je nekoč stal znameniti knežji kamen, na katerem so svobodni Slovenci ustoličevali svoje kneze. Od izgube njihove politične suverenosti naprej pa so izvajali obred ustoličevanja koroških vojvod vse do leta 1414 in to v slovenskem jeziku.

Vprašanje suverenosti slovenskega naroda je seveda aktualno tudi v razmerah sodobne Evrope.

Viri: Larousse, Encyclopedia Britannica, Wikipedia

JEAN BODIN:
ŠEST KNJIG O REPUBLIKI (odlomek)

… Nadaljujmo zdaj z drugim delom naše definicije in povejmo, kaj pomenita besedi absolutna oblast. Kajti ljudstvo ali gospoda neke republike lahko nekomu enostavno in izključno podeli suvereno in trajno oblast, da sme razpolagati z imetjem, ljudmi in vso deželo kakorkoli želi, in jo potem prepustiti komurkoli želi, natanko tako kot lahko lastnik podari svoje imetje enostavno in izključno po svoji volji, brez drugega povoda kot le iz darežljivosti, kar je prava podaritev, ki ni več z ničemer pogojena, čim je enkrat popolnoma izvršena. Glede na povedano, druge podaritve, ki nosijo s seboj obveznosti in pogoje, niso

resnične podaritve. In tako suverenost, dana Vladarju z obveznostmi in pod pogoji, ni prava suverenost niti ni absolutna oblast, če niso pogoji ob vzpostavitvi Vladarja dani po božjem ali naravnem zakonu.
Tako se zgodi, ko umre veliki Kralj Tatarov: plemiči in ljudstvo, ki mu pripada volilna pravica, izberejo na to mesto pokojnikovega sorodnika po svoji presoji, da je le njegov sin ali nečak. In ko ga posadijo na prestol iz zlata, mu rečejo tele besede: “Mi te prosimo, želimo in ti nalagamo dolžnost, da vladaš nad nami.”

Tedaj Kralj reče: “Če želite to od mene, morate biti pripravljeni delati to, kar bom zapovedal. Da bo tisti, za kogar bom odredil smrt, usmrčen takoj, brez odloga, da bo vsa kraljevina izročena in predana v moje roke.”
Ljudstvo odgovori: “Tako naj bo!”
Potem kralj nadaljuje: “Beseda iz mojih ust bo moj meč!” in vsi mu ploskajo.
Ko je to storjeno, ga primejo in snamejo s prestola, ga postavijo na zemljo in posadijo na leseno desko.
Zdaj ga nagovorijo še plemiči, rekoč: “Poglej navzgor in pripoznaj Boga in potem poglej to desko, na kateri sediš tu spodaj: če boš dobro vladal, boš imel vsega, kar ti bo srce poželelo, če pa ne, ti bo odvzeto vse in boš postavljen tako nizko, da ti ne bo ostala niti tale deska, na kateri sediš.”
Ko je to izrečeno, ga dvignejo v vis in mu vzklikajo: “Kralj Tatarov!”
Taka oblast je absolutna in suverena, kajti pogojena je edinole z zakonom, ki ga zapovedujeta Bog in narava.

Vidimo lahko, da so se take ali podobne oblike ustoličevanja obdržale tudi v kraljevinah in vladavinah, kjer je oblast prehajala iz rok v roke po pravici nasledstva, prav ničesar pa ni, kar bi bilo podobno načinu, ki je bil v navadi v Karantaniji, kjer lahko še dandanes , na nekem travniku blizu kraja Šentvid, vidimo marmorni kamen, na katerega se povzpne eden od kmetov, ki mu ta dolžnost pripada po nasledstveni pravici. Na desni ima črno kravo, na levi shujšano kobilo, povsod okoli sebe pa ljudstvo.

Ta, ki bo postal vojvoda, pride skupaj z velikim številom gospodov, z insignijami pred njimi. Oblečeni so v rdeče, vsi so lepo urejeni, razen bodočega vojvode samega. On je oblečen kot siromašen pastir, s pastirsko palico v roki.
Tisti, ki stoji na skali, zavpije v slovenskem jeziku: “Kdo je ta, ki tako pogumno koraka?” Ljudstvo odgovori, da je to njihov vladar.

Potem oni vpraša: “Je on dober sodnik? Ali skrbi za zdravje dežele? Je svobodnega stanu? Vreden časti? Ali spoštuje vero?”
Odgovorijo: “Je in bo!”
Potem kmet prisoli vojvodu rahlo zaušnico in s tem so njegove javne dolžnosti opravljene. Vojvoda pa v roki zavihti svoj meč, se vzpne na kamen in ljudstvu obljubi, da bo pravičen. Nato odide k maši v istem oblačilu, nakar si nadene vojvodsko obleko, se vrne h kamnu in sprejme izkazovanje časti – pokorščino fevdalnemu gospodu in zaveze zvestobe.

Res pa je, da je bil karantanski vojvoda tedaj (leta 1331) samo cesarjev Veliki Lovec. Ko je cesarstvo padlo pod avstrijsko vladarsko hišo, ki ji je pripadla tudi vojvodina, sta bila položaj Velikega Lovca (le veneur) in stara oblika ustoličevanja ukinjena.

Iz francoščine prevedla N. Jarc

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »

Dante Alighieri: Convivio – Banket (2 odlomka)

Dante Alighieri

BANKET

NARAVA BANKETA

(Prva razprava: I. poglavje)

  • 1.  Kot pove Filozof * na začetku svoje Metafizike, so vsi ljudje že po svoji naravi vedoželjni. Morda je vzrok tega to, da vsaka stvar z močjo svoje lastne narave stremi k svoji izpopolnitvi; in ker je védenje dokončna izpopolnitev naše duše, v kateri biva naša največja sreča, smo vsi že po svoji naravi tej želji podložni.

  • 2.  Res pa je, da so mnogi za to plemenito popolnost prikrajšani, iz raznih razlogov, ki jim bodisi od znotraj ali od zunaj branijo iti po poti znanja. Znotraj človeka lahko obstajata dve pomanjkljivosti in oviri: ena je na strani telesa in druga na strani duše.

  • 3.  Pri telesu gre lahko za to, da so organi nepravilno oblikovani in zato človek ne more sprejeti nobenih impulzov iz zunanega sveta, kot je to pri gluhih in nemih ljudeh. Pri duši pa se pomanjkljivost pokaže tedaj, kadar v njej prevlada zlonamernost; ta jo sili k predajanju pregreham, ki jo tako zelo premotijo, da zaradi takih razvad vsako stvar zaničuje.

  • 4.  Zunaj človeka prav tako obstajata dva razloga, ki ga ovirata na poti do znanja. Eden izvira iz življenjske nuje, drugi iz lenobe. Prvi je skrb za družino in državo (družbo), ki veže nase večino ljudi, da se ne utegnejo posvečati brezdelnemu premišljevanju. Drugi je hiba kraja, v katerem se je določen človek rodil in v njem odraščal. Ne le, da ni imel možnosti za kakršno koli učenje, bil je tudi oddaljen od izobraženih ljudi.

  • 5.  Dva od omenjenih razlogov, prvi, ki izvira iz človekove notranjosti, in prvi, ki je zunaj človeka, si ne zaslužita graje, opravičljiva sta in se ju mora odpustiti. Druga dva pa sta – eden bolj kot drugi – vse obsodbe in graje vredna.

  • 6.  Kdor to preudari, mu postane jasno, da ostane le malo takih, ki lahko postanejo dovzetni za vsem zaželeno znanje, nešteto pa je tistih, ki jim je to onemogočeno in so duhovno vedno podhranjeni.

  • 7.  Blagor tem redkim, ki sedejo za mizo, s katere jim postrežejo angelski kruh! In ubogi tisti, ki si morajo deliti hrano z ovcami!

  • 8.  Toda slehernemu človeku je že po naravi dano, da je z vsemi prijatelj, in vsakogar boli pomanjkanje nekoga, ki bi mu bil blizu. Zato tisti, ki sedijo za bogato obloženo mizo, sočustvujejo z onimi, ki na pašnikih, kjer se pase živina, žulijo travo in želod.

  • 9.  In ker je sočutje mati dobrote, tisti, ki to vedo, vselej darežljivo ponudijo svoje obilje vsem resničnim revežem in so živ izvir, ki s svojo hladno vodo gasi žejo po znanju.

  • 10.       In zatorej jaz, pobegli s surove paše, ki ne sedim za to osrečujočo mizo, temveč ob nogah tistih, ki si to hrano delijo, lovim, kar pade od njih. In ker poznam mizerno življenje onih, ki sem jih pustil za sabo, sem – iz sladkosti, ki jo okušam ob tem, kar košček za koščkom zbiram skupaj in iz usmiljenja do vseh, s sabo vred – za te reveže shranil nekaj, kar sem jim bil že večkrat pokazal in tako spodbudil njihovo željo po znanju.

  • 11.       In zato nameravam zdaj, v želji, da pogrnem mizo zanje, pripraviti vsesplošno pojedino iz vsega, kar sem jim pokazal, in to s takim kruhom, kakršen tako pripravljeni jedi pritiče in brez katerega je ti reveži ne bi mogli pojesti.

  • 12.       S tem kruhom pripravljene jedi ne bodo podeljene zaman. Zato naj se za to mizo ne usede nobeden od tistih, ki imajo telesne organe v slabem stanju, so brez zob, jezika ali neba, in tudi taki ne, ki se vdajajo slabim razvadam, kajti v njihovih želodcih, polnih strupenih sokov, taka hrana nikoli ne bi obstala.

  • 13.       Naj pridejo k mizi tisti, ki so zaradi družinskih ali državnih obveznosti ostali lačni te humane hrane, in naj sedejo skupaj še z drugimi, ki so naleteli na podobne ovire. K njihovim nogam pa naj sedejo tisti, ki si zaradi svoje lenobe niso zaslužili višjega sedeža: oboji naj si vzamejo skupaj s kruhom to mojo jed, ki jim jo bom ponudil v okus in prebavo, v užitek in trpljenje.

  • 14.       Jedi na gostiji bodo pripravljene na štirinajst načinov, s štirinajstimi, iz ljubezni in vrlin ustvarjenimi kanconami, ki so bile prej, brez dodanega kruha, nekoliko nejasne, tako da je bila mnogim njihova lepota bolj prijetna kot njihova dobrota.

  • 15.       Toda kruh, ki je zdaj tu na voljo kot razlaga, bo luč, ki bo v kanconah osvetlila vsako barvo njihovih naukov.

  • 16.       In če gre v pričujočem delu, Gostija imenovanem – ki naj to tudi bo – za zrelejšo obravnavo vsebin kot v Novem življenju, le-tega v nobenem delu ne mislim zanikati; nasprotno, z Gostijo ga le še bolj podpiram, z ozirom na to, da je bilo tisto delo napisano vneto in strastno, pač ustrezno mladosti, pričujočemu pa pritiče umirjen in zrel slog.

  • 17.       Kajti govorjenje in delovanje, primerna za določeno življenjsko obdobje, nekemu drugemu ne ustrezata; navade namreč, ki so v določenem času sprejemljive in hvalevredne, so v drugem nespodobne in graje vredne, tako kot bom vzroke za to pozneje, v četrti razpravi, še podrobneje pojasnil. V Novem življenju sem govoril s praga mladosti, tu (v Gostiji) pa govorim potem, ko sem imel mladost že za seboj.

  • 18.       Ob tem naj se ve, da je bil moj resnični namen drugačen od tega, kar se pri napovedanih kanconah kaže navzven, zato nameravam potem, ko povem osnovne zgodbe, pokazati njihov pomen še skozi prispodobe. Tako bodo povabljeni gostje lahko užili dva različna okusa.

  • 19.       Prosim pa vse goste, katerim gostija ne bo izpolnila pričakovanj, naj njenih pomanjkljivosti ne pripišejo mojim hotenjem, temveč mojim preskromnim zmožnostim; kajti moj namen je plemenit in širokosrčen.

VLADARSKA AVTORITETA

(Četrta razprava: IV. poglavje)

  1. 1.    Izvorni temelj imperatorskega veličanstva je, v resnici, potreba po človeški skupnosti, ki je namenjena enemu samemu cilju in daje srečno življenje; do njega nihče ne more priti sam, brez pomoči drugih; kajti človek ima potrebo po mnogih stvareh, ki ji sam ne more zadostiti. Zato pravi Filozof, da je človek po svoji naravi družabna žival.

  2. 2.    In tako posameznik zadovolji svoje potrebe v domačem družinskem krogu; tako dom za svojo zadovoljitev potrebuje sosedstvo, sicer bi trpel pomanjkanje, ki bi ga oviralo v njegovi sreči. In ker si eno sosedstvo ne more v vsem zadostiti samo, je za to tukaj mesto. Tudi mesto mora za svojo obrt in obrambo imeti stike in prijateljske odnose z okoliškimi mesti, in zato je bilo narejeno kraljestvo.

  3. 3.    Zaradi tega, ker se nemirna človeška duša ne zadovolji z omejeno posestjo zemlje, temveč si je želi pridobiti še več, to vnese, kot vemo iz izkušnje, razdor in vojne med kraljestva. Zaradi njih trpijo mesta in zaradi mest sosedstva in zaradi sosedstev domovi in zaradi domov – človek. In tako je preprečena sreča.

  4. 4.    Da bi torej odpravili vojne in njihove vzroke, bi morala biti Zemlja in vse, kar je dano v posest človeškemu rodu, monarhija, to je ena sama vladavina, z enim samim vladarjem, ki bi imel že vse in si več ne bi mogel želeti. Kralji bi bili zadovoljni v mejah svojih kraljestev, tako da bi med njimi vladal red, mesta bi se pomirila in sosedstva bi se vzljubila, iz te ljubezni bi si domovi vzeli vse, kar potrebujejo; ko bi si to vzel človek, bi tudi on živel srečno; kajti to je tisto, za kar je človek rojen.

  5. 5.    Na te misli lahko navežemo besede Filozofa, ki v svojem delu Politika govori, kako velja tedaj, kadar več stvari stremi k istemu cilju, eno od njih vzeti za vladajočo upraviteljico, vse ostale pa ji podrediti, tako da jih lahko upravlja. Podobno kot vidimo na ladji različna opravila in smotre, ki so usmerjeni k istemu cilju, ta pa je – na najvarnejši način prispeti do želene luke: kjer vsak ladijski častnik opravlja svojo nalogo z njemu lastnim ciljem, obstaja pa nekdo, ki vse te cilje usklajuje in usmerja proti skupnemu zadnjemu cilju. To je krmar ladje, katerega glas mora poslušati vsakdo.

  6. 6.    To enako lahko vidimo tudi pri verskih praksah, v vojski, pri vseh stvareh, ki so – kot rečeno – usmerjene k nekemu cilju. In tako je jasno razvidno, kako potrebno je, da bi za boljšo ureditev človeške vrste obstajal nekdo, ki bi – podobno kot krmar – različnim svetovnim razmeram primerno odrejal potrebne dolžnosti določenim službam in imel pri tem nesporno polnomočje in univerzalno avtoriteto.

  7. 7.    Ta služba se imenuje imperij, v pravem pomenu te besede, ker je nesporno najvišja vladavina; poveljuje namreč nad vsemi drugimi poveljujočimi. Tisti, ki je postavljen na to mesto, se imenuje imperator, ki ukazuje vsem, vsak njegov ukaz pa je zakon, ki ga morajo vsi ubogati in iz katerega vsi drugi ukazi črpajo moč in avtoriteto. In tako se cesarsko veličanstvo skupaj s svojo avtoriteto izkazuje kot nekaj najvišjega v človeški skupnosti.

  8. 8.    Tu bi kdo lahko ugovarjal, rekoč, da četudi svet potrebuje cesarsko oblast, to še ne pomeni, da naj ta zahtevni poklic opravlja rimski vladar, kajti Rimljani svoje premoči niso pridobili niti z razumnim delovanjem niti s kakšnim univerzalnim soglasjem, temveč s silo, kar se zdi v nasprotju z razumom in temu ne govori v prid.

  9. 9.    Odgovor je preprost: izbira tega vzvišenega naslova v prvi vrsti pripada in se začne pri tisti modrosti, ki ji rečemo bog, in ki skrbi za vse ljudi. Če ne bi bilo tako, izbira ne bi enakovredno zastopala vseh, pred njim namreč ni bilo nikogar, ki bi skrbel za vse človeštvo.

  10. 10.  Zgodovinska izkušnja izkazuje, da ni bilo bolj mile oblike vladanja ne trdnejšega načina ohranjanja vladavine niti spretnejšega trgovanja kot pri Latincih, še najbolj pa to velja za sveto ljudstvo – Rimljane, v katerih teče tudi plemenita trojanska kri. Zato je bog za ta poklic izbral prav njih.

  11. 11.  Glede na to, da se tega poklica ne da opravljati brez izrednih vrlin in je zanj nujna največja in najhumanejša dobrota, je bilo to ljudstvo za to nalogo najprimernejše. Iz česar je razvidno, da si tega naslova Rimljani niso pridobili s silo, temveč z božjo voljo, ki presega razum. S tem soglaša tudi Vergil, ko v prvi knjigi Eneide v imenu boga pravi: »Njim, to je Rimljanom, ne določam meja vladanja ne v času in ne v prostoru: dal sem jim imperij brez konca.«

  12. 12.  Sila torej ni bila povod, kot je mislil tisti, ki je izkrivil moje besede, temveč le orodje. Tako kot udarci kladiva izoblikujejo nož, kovačeva pamet pa je učinkoviti in motivirajoči vzrok. In tako je bila pamet tista in ne sila, ki je botrovala začetku Rimskega imperija.

  13. 13.  Dva zelo jasna razloga obstajata, ki govorita v prid temu, da tej državi pripada status svetovne vladarice, in da ji je bog namenil posebno pokolenje in posebno obravnavo.

  14. 14.  Toda ker v okviru tega poglavja zadeve ni mogoče razložiti brez nepotrebne dolžine, dolga poglavja pa so nasprotniki spomina, bom predstavitev omenjenih  razlogov nadaljeval v naslednjem poglavju; ne brez koristi in velike radosti.

* Filozof = Aristotel

Opomba:

Convivio je delo, ki ga je Dante Alighieri (1265 – 1321) napisal v izgnanstvu med 1304 in 1307. Izraz »convivio« prihaja iz latinščine in pomeni banket, gostija. Za Danteja je bila filozofija »angelski kruh«, ki pa ga je tedaj lahko uživala predvsem le duhovščina, ker so bila vsa filozofska dela napisana v latinščini. S tem svojim delom je Dante želel ponuditi pojedino, narejeno iz drobtinic filozofije, navadnim ljudem, zato je Convivio napisal v razumljivem, vsakdanjem italijanskem jeziku. Tukaj sta prevedena dva odlomka iz tega dela.

Morda še pojasnilo: namensko sem pisala besedo “bog” z malo začetnico, ker ga v tekstu, še bolj pa v današnjem in tukajšnjem kontekstu, pojmujem kot idejo, kot pojem najvišje instance. Podoben problem sem imela z besedo »država« – takrat je bilo v Italiji veliko majhnih državic, dandanes pa beseda »država« – posebej pri nas – zaznamuje raje nekaj slabega kot pa kakšno civilizacijsko pridobitev. Kot tudi beseda »družba«, ki se ne more znebiti prizvoka socialistične terminologije. Da o narodih ne govorim, ker so nastali šele dosti kasneje. Če sem torej hotela prenesti v naš čas malo dantejevskega duha, sem morala razmišljati širše.

Prevod iz italijanščine in opomba Nadja Jarc

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »

Marguerite Yourcenar: Nouvelles contes orientales – tudi tega kolikor vem ni v slovenščini, meni je pa to ena najljubših pisateljic, pa sem prevedla prvo zgodbo

MARGUERITE YOURCENAR: KAKO JE BIL REŠEN WANG-FÔ

Stari slikar Wang-Fô in njegov učenec Ling sta brez cilja hodila po cestah kraljestva Han.

Potovala sta počasi, kajti Wang-Fô  se je ustavljal in ponoči motril zvezde, podnevi pa opazoval kačje pastirje. Nista bila hudo obremenjena, kajti Wang-Fô  je ljubil podobe stvari, ne pa stvari same, in noben predmet se mu ni zdel toliko vreden, da bi ga kupil, razen čopičev, lončkov z barvnimi laki in tuši, zvitkov svile in riževega papirja. Bila sta revna, kajti Wang-Fô  je svoje slike menjaval za porcijo prosenega močnika in se ni oziral na denar. Njegov učenec Ling, upognjen pod težo vreče, polne skic, je spoštljivo sklanjal hrbet, kot bi na njem nosil nebesni svod, saj je v tej vreči videl gore pod snegom, pomladne reke in lunin obraz v poletju.

Ling ni bil rojen za to, da bi tekal po cestah za starim možem, ki je osvajal jutranjo zarjo in lovil večerni mrak. Njegov oče je bil menjalec denarja; njegova mati je bila edini otrok trgovca z žadom, ki ji je zapustil vse svoje premoženje in jo preklinjal, ker se ni rodila kot sin. Ling je odraščal v hiši, v kateri bogastvo ni dopuščalo naključij. To skrbno zaščiteno bivanje ga je napravilo plašnega: bal se je mrčesa, grmenja in obrazov umrlih. Ko je bil star petnajst let, mu je oče izbral zelo lepo nevesto, kajti misel, da bo sinu priskrbel srečo, ga je tolažila v starosti, ko je noč dobra le za spanje. Lingova nevesta je bila krhka kot trs, otroška ,kot bi bila iz mleka, sladka kot slina, slana kot solze. Po poroki sta Lingova starša ostala odmaknjena od sveta, dokler nista umrla. Njun sin je ostal sam v hiši, poslikani s opekasto rdečo barvo, v družbi mlade žene, ki se je neprestano smehljala, in slivovega drevesa, ki je vsako pomlad rožnato cvetelo. Ling je ljubil svojo ženo čistega srca, kot ljubimo zrcalo, ki se ne bo nikoli nehalo lesketati, ali talisman, ki nas bo večno varoval. Obiskoval je čajnice, da bi sledil modi, ter zmerno podpiral plesalke in akrobate.

Neke noči je v neki pivnici sedel pri mizi skupaj z Wang-Fôjem. Starec se ga je napil, da bi lahko bolje naslikal pijanca; glavo je imel nagnjeno na stran, kot bi se trudil izmeriti razdaljo, ki je ločevala njegovo roko od kozarca. Riževo žganje je temu molčečemu rokodelcu razvezalo jezik in Wang je tisti večer govoril, kakor da bi bila tišina zid, besede pa barve, namenjene, da ga prekrijejo. Zahvaljujoč njemu je Ling doživel lepoto obrazov, zasenčenih z dimom vročih pijač, razkošno rjavo lepoto mesa, ki so ga neenakomerno, sunkoma oblizovali ognjeni jeziki, in dražestno rdečino vinskih madežev, ki so bili posuti po prtih kot uveli cvetni listi. Sunek vetra je razbil okensko šipo; v sobo je vdrla nevihta. Wang-Fô se je nagnil ven, pokazal Lingu lepoto zebrastega pepelnato sivega bliska in Ling se je nehal bati viharja.

Ling je plačal zapitek starega slikarja: ker je bil Wang-Fô  brez denarja in brez prenočišča, mu je ponižno ponudil ležišče. Skupaj sta se odpravila na pot; Ling je držal v rokah svetilko; njena svetloba je prižigala v lužah nenavadne ognje. Tistega večera je Ling odkril, da stene v njegovi hiši niso rdeče, kot je verjel doslej, temveč so oranžne, kot pomaranča, tik preden začne gniti. Na dvorišču je Wang-Fô  opazil nežno obliko grmička, ki mu dotlej nihče ni posvečal pozornosti, in ga primerjal z mladenko, ki pušča, da ji veter suši lase. Na hodniku je ves prevzet sledil obotavljavemu premikanju mravlje vzdolž zidne razpoke in gnus, ki ga je Ling čutil do teh živalic, je izginil. Nato je Ling, ki je videl, da mu je Wang-Fô  podaril novo dušo in novo dojemanje sveta, spoštljivo namestil starca v sobo, kjer sta umrla njegova starša.

Dolga leta že si je Wang-Fô  želel napraviti portret starodavne princese, ki pod vrbo igra na lutnjo. Nobena ženska ni bila dovolj neresnična, da bi mu lahko služila za model, Ling pa je bil ravno pravi za to, ker ni bil ženska. Potem je Wang-Fô  povedal, da bi rad naslikal mladega princa z napetim lokom ob vznožju velike cedre. Noben mladenič tiste dobe ni bil dovolj neresničen, da bi mu lahko služil za model, a Ling je poklical svojo ženo, da je pozirala pod slivovim drevesom. Zatem jo je Wang-Fô  naslikal v vilinski preobleki med večernimi oblaki, mlada žena pa je jokala, kajti to je pomenilo, da bo kmalu umrla. Od tedaj dalje, ko je imel Ling raje portrete, ki jih je naslikal Wang-Fô  kot pa njo, je njen obraz bolj in bolj venel, kot veni roža na vročem vetru ali v poletni nevihti. Nekega jutra so jo našli obešeno na veji razcvetele slive: konca njenega šala, ki ji je stiskal vrat sta valovala v zraku, prepletena z njenimi lasmi; zdela se je še drobnejša kot sicer in nedotaknjena, kot lepotice, ki so jih slavili pesniki iz davno minulih časov. Wang-Fô  jo je še zadnjič naslikal, kajti imel je zelo rad zelenkasti odtenek, ki prekrije mrtve obraze. Ling je drobil barve in to opravilo je zahtevalo tako veliko zbranost, da je pozabil na solze.

Ling je razprodal svoje sužnje, ves svoj žad in ribe v ribniku, da je lahko svojemu mojstru preskrbel stekleničke škrlatnega črnila, ki so prihajale z Zahoda. Ko je bila hiša prazna, sta jo zapustila in Ling je zaprl za sabo vrata svoje preteklosti. Wang-Fô  je bil naveličan mesta, v katerem mu obrazi niso več mogli razkriti nobene grde ali lepe skrivnosti. Tako sta mojster in učenec skupaj odrinila na pot po cestah kraljestva Han.

Glas o njiju se je širil po vaseh, čez pragove trdnjav in pod oboke templjev, kamor so se ob mraku zatekali nemirni romarji. Govorili so, da ima Wang-Fô  moč vdihniti svojim slikam življenje, ko se zadnjikrat z barvnim čopičem dotakne oči portretirancev na svili. Kmetje so ga hodili prosit, naj jim naslika psa čuvaja in plemiči so hoteli od njega podobe vojakov. Menihi so Wang-Fôja častili kot modrijana, ljudstvo pa ga je imelo za čarovnika in se ga je balo. Wang je bil različnih mnenj zelo vesel, saj so mu omogočala, da je okoli sebe opazoval in preučeval izraze hvaležnosti, strahu ali čaščenja.

Ling je beračil za hrano, bdel nad mojstrovim spancem in mu, ko je bil v stanju zamaknjenosti, masiral noge. Na začetku dneva, ko je starec še spal, je odhajal na lov za mehkimi krajinami, prikritimi s šopi trstičja. In zvečer, ko je mojster utrujen metal po tleh svoje čopiče, jih je pobiral s tal. Kadar je bil Wang žalosten in je govoril o svoji starosti, mu je Ling z nasmehom pokazal trden štor starega hrasta; kadar pa je bil Wang razposajen in ga je utrujal z objestnimi šalami, se je delal kot da ga posluša.

Nekega dne, ob sončnem zatonu sta prispela do predmestja cesarskega mesta in Ling je za Wang-Fô-ja poiskal prenočišče v neki krčmi. Starec se je zavil v svoje cape, Ling pa se je zleknil poleg njega, da bi ga ogrel, kajti pomlad se je bila komaj rodila in steptana trda tla so bila še ledena. Ob zori se je na hodnikih krčme zaslišal odmev težkih korakov, potem pa prestrašeno šepetanje krčmarja in surovo vpitje ukazov. Ling se je tresel od strahu, spomnil se je, da je bil prejšnji večer za mojstrovo večerjo ukradel rižev kolač. Prepričan, da so ga prišli zapret, se je spraševal, kdo bo naslednji dan pomagal Wangu prebresti reko.

S svetilkami v rokah so vojaki vstopili. Skozi pisan papir so njihovi plameni na usnjene čelade metali rdeče in modre žarke. Na ramenih so jim drgetale vrvi, napete na lokih, najbolj divji pa so brez vsakega vzroka nenadoma začeli tuliti. Položili so težke roke na tilnik Wang-Fô ja, ki si ni mogel kaj, da ne bi opazil, kako barva njihovih rokavov ni usklajena z barvo ogrinjal.

Wang-Fô  je, podprt s svojim učencem, sledil vojakom, spotikaje se po neravnih uličnih tleh. Mimoidoči so se zbirali v gruče in se rogali obema zločincema, ki so ju nedvomno vodili na morišče. Na vsa Wangova vprašanja so vojaki odgovarjali le z divjim spakovanjem. Zvezane roke so ga hudo bolele in obupani Ling je gledal svojega mojstra in se mu smehljal, kar je pomenilo zanj le nežnejši način jokanja.

Prispeli so do praga cesarske palače, katere vijolični zidovi so se pri belem dnevu dvigovali proti nebu kot velika ploskev zamračenega neba. Vojaki so vodili Wanga preko neštetih štirioglatih in okroglih dvoran, ki so s svojimi oblikami predstavljale letne čase, nebesne strani, ženski in moški spol, življenjsko trajanje, predpravice moči. Vrata so se vrtela okoli sebe in pri tem odzvanjala tako, da se je od Vzhoda do Zatona palače zaslišala cela  tonska lestvica. Vse je bilo ubrano v predstavo nadčloveške moči in tenkočutnosti in čutiti je bilo, da je veljal vsak izrečeni ukaz za dokončnega in neomajnega, kot je neomajna modrost prednikov. Nazadnje se je zrak razredčil; tišina je postala tako globoka, da si celo na smrt mučeni ne bi upal zavpiti. Skopljenec je dvignil preprogo; vojaki so vztrepetali kot ženske in mala četa je vstopila v dvorano, kjer je na prestolu sedel Sin Neba.

Bila je to soba brez sten, ki so je držali pokonci debeli stebri iz modrega kamna. Na drugi strani, se je za trupi stebrov razprostiral vrt in vsaka cvetica v njegovih gajih je pripadala redki vrsti, ki so jo bili prinesli z druge strani oceana. Toda dišala ni nobena, kajti bali so se, da bi lepi vonj motil Nebeškega Zmaja pri meditiranju. Iz spoštovanja do tišine, v kateri so plavale njegove misli, v ograjeni vrt ni smela nobena ptica in celo vse čebele so spodili stran. Vrt je od ostalega sveta ločeval ogromen zid, da ne bi  vanj slučajno zašel veter, ki je vel čez poginule pse in mrtve bojevnike na bojnem polju, in si drznil oplaziti rokave cesarjevega oblačila.

Nebeški Gospodar je sedel na prestolu iz žada in njegove roke so bile zgubane kot roke kakšnega starca, čeprav je imel komaj dvajset let. Njegova obleka je bila modra kot zima in zelena, da bi spominjala na pomlad. Njegov obraz je bil lep, a brezčuten, kot previsoko nameščeno zrcalo, ki odseva le zvezde in neizprosnost neba. Na svoji desni je imel ministra Odličnih Užitkov, na levi svetovalca Pravičnih Muk. Ker so njegovi dvorjani, razvrščeni ob vznožju stebrov, napenjali ušesa, da bi ujeli vsako najmanjšo besedo iz njegovih ust, se je navadil govoriti čisto potihem.

»Nebeški Zmaj,« je spregovoril Wang, ki se je vrgel pred njim na tla, «reven in slaboten starec sem. Tak, kot je zima. Ti imaš Deset Tisoč Življenj; jaz imam eno samo, ki se končuje. Kaj sem ti storil? Zvezali so mi roke, čeprav ti niso nikoli storile nič hudega!«

»Sprašuješ me, kaj si mi storil, starec Wang-Fô?« je rekel cesar.

Njegov glas je bil tako blag, da je šlo poslušalcem na jok. Dvignil je desno roko, ki so jo odsevi z žadovih tal obarvali modro in zeleno, da je spominjala na globokomorsko rastlino, in Wang-Fô , ki so ga očarali dolgi nohti cesarjevih drobnih prstov, se je poskušal spomniti, ali je nemara cesarja in njegove prednike kdaj slabo upodobil in si tako prislužil smrtno kazen. A to je bilo malo verjetno, kajti Wang-Fô je bil do tedaj le redkokdaj na dvoru, raje je imel kmečke kolibe in mestne četrti, kjer so prebivale kurtizane, ali obrežne krčme, v katerih so se pričkali nosači.

»Sprašuješ me, kaj si mi storil, starec Wang-Fô ,« je ponovil Cesar in povesil svoj tanki vrat proti staremu možu, ki ga je poslušal. »Ti bom pa povedal. Vendar pa, podobno kot lahko strup drugih ljudi zdrsne v naše telo le skozi devet njegovih odprtin, te moram jaz, če ti hočem predočiti krivico, ki si mi jo storil, popeljati skozi hodnike mojega spomina in ti povedati zgodbo svojega življenja. Moj oče je imel zbirko tvojih slik v najbolj skritem kotu palače, ker je menil, da morajo biti podobe na njih zaščitene pred pogledi navadnih ljudi, ki pred njimi ne zmorejo povesiti oči. V teh dvoranah sem preživljal svojo mladost, starec Wang-Fô , kajti okoli mene so ustvarili samoto, da bi v njej lahko odrasel. Da bi moje čistosti ne omadeževala človeška družba, so odstranili nemirni tok mojih prihodnjih podložnikov in niso nikomur dovolili pred moje obličje, v strahu, da bi me ne dosegle njihove sence. Tistih nekaj starih služabnikov, ki so mi jih dodelili, sem le redko videl; ure so se premikale v krogih; barve na tvojih slikah so oživele z jutranjim svitom in zbledele z večernim somrakom. Ponoči, ko nisem mogel spati, sem si jih ogledoval in skoraj deset let sem jih gledal vsako noč. Podnevi sem sedel na preprogi, katere vzorce sem znal na pamet, in z navzgor obrnjenimi dlanmi na kolenih iz rumene svile sanjal o  radostih, ki mi jih bo prinesla prihodnost. V mislih sem si predstavljal svet, na sredini pa cesarsvo Han, podobno enolični, kotanjasti površini dlani, ki jo brazdajo usodne črte Petih Rek. Povsod okoli nje morje, polno pošasti in tam daleč zadaj gore, ki podpirajo nebo. In da bi si bolje predstavljal vse te stvari, sem si pomagal s tvojimi slikami. Zaradi tebe sem verjel, da je morje široka vodna površina, razprostrta čez platna, in tako modro, da se kamen, ki pade vanj, lahko spremenil edinole v safir, da se ženske odpirajo in zapirajo kot rože, podobne bitjem, ki jih nosi veter po alejah tvojih vrtov; in da so že same drobne postave mladih bojevnikov, ki čuvajo cesarstvo v obmejnih utrdbah, puščice, ki lahko prebodejo srce. Ko sem bil star šestnajst let, so se mi odprla vrata v svet. Povzpel sem se na teraso vrh palače in gledal oblake, a so bili manj lepi od tvojih večernih oblakov. Ukazal sem, naj mi pripravijo nosilnico. Pretresen sem prekrižaril Cesarstvo po dolgem in počez, po cestah, polnih blata in kamenja, ki ga nisem pričakoval, vendar nisem našel tvojih vrtov z ženami, ki so take kot kresnice, s telesi, ki so že sama po sebi vrtovi. Ostri kamni na obrežjih so mi priskutili oceane; kri mučenih ni tako rdeča kot so granatna jabolka, upodobljena na tvojih platnih. Mrčes na vaseh me ovira, da bi videl lepoto riževih polj; meso živih žensk se mi upira kot mrtvo meso, ki visi na kavljih v mesnici, in grobi smeh mojih vojakov se mi gabi. Lagal si mi, Wang-Fô , ti stari slepar! Svet ni nič drugega kot kup neurejenih pack, ki jih je na platno praznine zalučal neki nori malar in ki jih vedno znova zbrišejo naše solze. Cesarstvo Han ni najlepše cesarstvo in jaz nisem Cesar. Edino carstvo, ki mu je vredno vladati, je tisto, v katerega imaš vstop ti, stari Wang, po poti Tisočerih Zavojev in Deset Tisočev Barv. Ti edini v miru kraljuješ nad gorami, prekritimi s snegom, ki se ne more stopiti, in nad polji narcis, ki ne morejo umreti. Zato, Wang-Fô , sem se spraševal, kakšna naj bo kazen zate, ki si mi s svojo čarovnijo priskutil to, kar imam, in mi vzbudil željo po tistem, česar ne bom nikoli imel. Da bi te lahko zaprl v temnico, iz katere ni izhoda, sem se odločil, da ti bodo izžgali oči, kajti prav tvoje oči so magična vrata, ki odpirajo tvoje kraljestvo. In ker sta tvoji roki dvoje cest, ki te z desetimi odcepi vodi v srce tvojega cesarstva, sem se odločil, da ti ju dam odsekati. Si me razumel, starec Wang-Fô?«

Ko je zaslišal obsodbo, je učenec Ling iz pasu izdrl skrhan nož in planil nad Cesarja. Dva stražarja sta ga zgrabila, sin Neba pa se je nasmehnil in z vzdihom pristavil: »In sovražim te tudi zato, Wang-Fô , ker si znal doseči, da te imajo ljudje radi. Ubijte tega psa!«

Ling je odskočil vstran, da njegova kri ne bi umazala učiteljeve obleke. Eden od vojakov je dvignil sabljo in Lingova glava se je ločila od tilnika, kot odrezan cvet od stebla. Služabniki so odnesli njegove posmrtne ostanke, Wang-Fô  pa je obupan občudoval lepi škrlatni madež, ki ga je na tlaku iz zelenega kamna puščala kri njegovega učenca. Cesar je pomignil dvema evnuhoma, da sta osušila Wang-Fô -jeve oči.

»Poslušaj me, Wang-Fô «, je rekel cesar, »in obriši si solze, zdaj ni pravi čas za jok. Tvoje oči morajo ostati bistre, tisto malo svetlobe, ki jim je še ostaja, ne sme zamegliti jok; kajti ne želim te gledati le kako trpiš zaradi krutosti. Še drugačne namere imam, starec Wang-Fô . V zbirki tvojih del imam čudovito sliko, na kateri odsevajo gore, široka rečna ustja in morje, neskončno pomanjšani, seveda, a s pristnostjo, ki prekaša celó naravo samo. Zdi se, kot da bi se njihove podobe zrcalile na samem robu prostranstva. Toda ta slika je ostala nedokončana, Wang-Fô , in tvoja mojstrovina je še vedno le osnutek. Verjetno si tedaj, ko si sedel v samotni dolini in slikal, opazil ptico v letu, ali otroka, ki ji je sledil, pa sta te kljun ptice ali otrokovo lice tako zamotila, da si pozabil na modre veke valov. Nisi dokončal resic na morskem plašču, niti alginih las na skalovju. Želim, Wang-Fô , da posvetiš ure svetlobe, ki so ti še ostale, tej sliki in jo dokončaš, da bo zadržala v sebi zadnje skrivnosti, nabrane v času tvojega dolgega življenja. Nobenega dvoma ni, da bodo tvoje roke, tik preden jih bodo odsekali, na svileni tkanini drhtele od strahu in bo skozi poteze čopiča, rojene iz obupa, v tvojo umetnino našla pot neskončnost. In brez dvoma bodo tvoje oči tako blizu svojega konca odkrile razmerja skrajnih človeških zaznav. Taka je moja namera, starec Wang-Fô, in lahko te prisilim, da to storiš. Če odkloniš, bom, še preden te oslepim, požgal vsa tvoja dela in boš kot oče, ki so mu pomorili sinove in mu uničili vsako upanje na potomstvo. A misli si raje, če hočeš, da ta moj zadnji ukaz ni nič drugega kot sad moje dobrote, dobro namreč vem, da je svila edina ljubica, ki si jo kdajkoli pobožal. In ko ti v zadnjih urah tvojega življenja ponujam čopiče, barve in črnilo, je to tako, kot da bi milostno poslal željno dekle nekomu, ki ga bodo kmalu usmrtili.

Na migljaj cesarjevega mezinca sta dva evnuha spoštljivo prinesla nedokončano sliko, na kateri je Wang zasnoval podobo morja in neba. Wang si je obrisal solze in se nasmehnil. Kajti mala skica ga je spomnila na njegovo mladost. Vse na njej je pričalo o svežini duše, ki za Wanga zdaj ni bila več dosegljiva, toda nekaj je manjkalo, kajti tedaj, ko jo je Wang naslikal, še ni znal dovolj dobro opazovati gora, niti pečin, ki so v morje potapljale svoje gole boke, in ni ga še dovolj globoko prevzemala otožnost večernega mraka. Wang-Fô je vzel v roke enega izmed čopičev, ki mu jih je podajal neki suženj, in začel na nedokončano morje nanašati široke pasove modre barve. Evnuh je čepel ob njegovih nogah in trl barve; svoj posel je opravljal slabo in Wang je bolj kot kdajkoli pogrešal svojega učenca Linga.

Wang je začel z rožnatim odtenkom barvati rob na krilu oblaka , lebdečega nad hribom. Potem je morski gladini dodal nekaj drobnih gub, ki so samo še poglobile občutek blaženega miru. Tla iz žada v cesarski dvorani so postajala nenavadno vlažna, toda Wang-Fô je bil tako zatopljen v svojo sliko, da ni opazil, da dela sede v vodi.

Krhek čolnič, ki je zrasel pod potezami slikarjevega čopiča na svilenem svitku, je bil zdaj čisto v ospredju. Nenadoma so se iz daljave zaslišali ritmični udarci vesel, hitri in živi kot plahutanje kril. Šum se je približal, počasi napolnil vso dvorano, potem ponehal, na koncu čolnarjevega vesla pa so drhtele, negibne, viseče kapljice vode. Že dolgo pred tem je razbeljeno železo na rabljevi žerjavici, ki je bilo namenjeno Wangovim očem, ugasnilo. V vodi, ki je segala že do ramen, so se dvorjani, ki so jim dvorni predpisi zapovedovali negibnost, dvigali na prste. Nazadnje je voda dosegla višino cesarjevega srca. Tišina je bila tako globoka, da bi slišali padati solze.

Res je bil Ling. Na sebi je imel svoja obrabljena vsakodnevna oblačila in na desnem rokavu so se še vedno poznali sledovi madeža, ki ga zjutraj, preden so prišli orožniki, ni uspel odstraniti. Toda okoli vratu je imel zavezan nenavaden rdeč šal. Wang mu je, ne da bi prenehal slikati, potihem dejal:

»Mislil sem, da si mrtev.«

»Kako bi lahko umrl, ko ste pa vi živi!« mu je spoštljivo odvrnil Ling.

In pomagal je učitelju na čoln. Žadasti strop je odseval v vodi, tako da se je zdelo kot bi Ling  vodil ladjico skozi podzemno votlino. Potopljene kite dvorjanov so se vile po vodni gladini kot kače in bleda cesarjeva glava je na njej valovala kot lotosov cvet.

»Poglej, učenec moj,« je otožno rekel Wang-Fô , »ti nesrečniki bodo vsak čas umrli, če že niso mrtvi. V morju je nedvomno dovolj vode, da lahko v njej utone celo sam cesar. Kaj naj storiva?«

»Nič se ne boj, učitelj«, je zamrmral učenec, «kmalu bodo vsi spet na suhem in se ne bodo spomnili niti tega, da so se jim kdajkoli ovlažili rokavi. Edino v cesarjevem srcu bo ostala drobna sled morske grenkobe. Ti ljudje niso ustvarjeni tako, da bi se lahko izgubili v notranjosti slik.« In dodal: »Morje je lepo, veter dober, morske ptice gnezdijo. Odpotujva, Učitelj moj, v deželo onkraj valov!«

»Pa pojdiva!« je rekel stari slikar.

Wang-Fô je poprijel za krmilo in Ling se je sklonil nad vesla. Ritem lesenih drogov je znova napolnil vso dvorano, nepopustljiv in enakomeren kot bitje srca. Vodna gladina se je polagoma nižala ob navpičnih čereh, ki so znova dobile obliko stebrov. Kmalu se je v vdolbinah žadastega tlaka bleščalo le še nekaj redkih mlakuž. Obleke dvorjanov so bile suhe, le Cesar je v gubah svojega plašča obdržal nekaj morske pene.

Svilena umetnina, ki jo je Wang dokončal, je ostala položena na nizki mizici. Ves prostor v ospredju je zavzemala ladjica. Počasi se je oddaljevala in za seboj puščala drobno brazdo, ki se je izgubljala v nemirnem morju. Ni se dalo več razločiti obrazov dveh mož, sedečih v čolnu. Še vedno pa se je videl rdeči Lingov šal in v vetru je še valovala Wangova brada. Utrip vesel je slabel, potem pa, zabrisan v daljavi, prenehal. Cesar se je nagnil naprej, si z roko zaslonil oči in gledal, kako se je oddaljevala Wangova ladjica, ki je bila kmalu samo še neznatna lisa v bledem mraku. Umazano zlata gošča se je dvignila in se razprostrla nad morjem. Nazadnje je čolnič zavil okoli čeri, ki je zapirala izhod na odprto morje; nanj je padla senca skalovja; vodna brazda je izginila z opustele površine. Slikar Wang-Fô in njegov učenec sta za vedno izginila na morju iz modrega žada, ki ga je bil izumil Wang-Fô.

iz francoščine prevedla Nadja Jarc

1

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »

Pavel Florenski: Ikonostas (fragment)

IKONOSTAS – KRALJEVSKA VRATA

Po prvih besedah Geneze je “Bog ustvaril nebo in zemljo” (Gen 1,1) – ta delitev vsega ustvarjenega je bila vedno priznana kot nekaj temeljnega. In tako v veroizpovedi imenujemo Boga “stvarnik vidnih in nevidnih stvari”. Stvarnik vidnega, kakor tudi nevidnega sveta. Ta dva svetova – vidni in nevidni – se dotikata. Vendar pa je razlika med njima tako velika, da se je nemogoče izogniti vprašanju o meji, na kateri se stikata, razločujeta ali pa tudi združujeta. Kako naj to mejo razumemo?

Tu nam bo, tako kot pri drugih metafizičnih vprašanjih, za izhodišče služilo to, kar vemo o nas samih. Da, življenje naše duše nam daje oporno točko za razmišljanje o tej meji dotikanja obeh svetov, kajti tudi v nas samih se življenje v vidnem svetu izmenjuje z življenjem v nevidnem svetu in že s tem nastanejo časovni intervali – včasih kratki, včasih izredno zgoščeni, včasih celo do atoma časa – v katerih se oba stakneta in nam postane ta spojitev dojemljiva. V nas se tančica vidnega za hip pretrga in skozi ta razmik, ki ostaja v naši zavesti, zaveje piš nevidnega, netukajšnjega: ta in drugi svet se drug drugemu odpreta in naše življenje se dvigne v neprestano valovanje, podobno  kot temperatura povzroči, da se vroč zrak dvigne navzgor.

Sanje so prvi in najpreprostejši korak – v smislu, da smo si z njimi najbolj domači – življenja proti nevidnemu. A kljub temu, da je to nižja stopnica, pravzaprav je skoraj vedno nižja, sanje vendarle, tudi kadar so nekultivirane in divje, dvignejo dušo k nevidnemu in dajejo celo najmanj občutljivemu človeku slutnjo, da obstaja še nekaj drugačnega od tega, o čemer smo navajeni razmišljati kot o edinem možnem življenju. In dobro vemo: na pragu sanj in budnosti, v prehodnem delu, ki se nahaja med obema in je hkrati meja njunega stikanja, našo dušo obkrožijo vizije.

Ni nam treba dokazovati (tega), kar je že zdavnaj dokazano: globokega spanca, pravega sna kot takega, ne spremljajo sanje, edino stanje med spancem in budnostjo. Prav ta meja med spanjem in budnostjo predstavlja čas, točneje rečeno čas-okolje, kjer se v snu pojavijo podobe. Kakor je tudi malo verjetno, da ni pravilna tista razlaga sanj, po kateri le-te v strogem smislu besede predstavljajo trenutni prehod iz ene sfere duhovnega življenja v drugo in se šele kasneje, v spominu – to je, pri prenosu v dnevno zavest –razvejijo v časovno sosledje vidnega sveta, same po sebi pa imajo posebno “transcendentalno” časovno mero, ki je z dnevno neprimerljiva. Naj se na kratko spomnimo dokaza za to.

“Malo spanja, veliko sanj,” je jedrnata formula zgoščenosti sanjskih vizij. Vsi vemo, da je v časovnem intervalu, ki je po zunanjih merilih zelo kratek, mogoče v sanjah preživeti cele ure, mesece, celo leta ter v nekaterih posebnih primerih cela stoletja in tisočletja. V tem smislu nihče ne dvomi, da speči, ki se je umaknil iz zunanjega sveta in prehaja s svojo zavestjo v drug sistem, pridobi s tem tudi novo merilo časa. Zaradi tega njegov čas v primeri s časom iz sistema, ki ga je zapustil, teče z neverjetno hitrostjo. Toda če se vsakdo strinja – četudi brez poznavanja principa relativnosti – da v posameznih sistemih, vsaj kar zadeva premislek tega primera, čas teče po svoje, s svojo hitrostjo in po svoji meri, pa na žalost vsakdo ni razmišljal –  pravzaprav jih je bilo zelo malo, ki so – o možnosti, da bi čas lahko tekel neskončno hitro in bi se s popolnim preobratom skozi samega sebe, po prehodu skozi neskončno hitrost, njegov tok celo obrnil v nasprotno smer. In vendar se lahko čas res zmanjša v trenutek in se preobrne iz prihodnosti k preteklosti, od posledic proti vzrokom, teleološko, in to se zgodi natanko tedaj, ko naše življenje preide od vidnega v nevidno, iz stvarnega v – prividno. Prvi korak v to smer, k odkritju trenutnega časa, je napravil baron Karl von Prel, ko je bil še mladenič, in to je bil najbolj bistven korak od vseh, kar jih je naredil. Toda nerazumevanje privida ga je preplašilo in ustavilo pred nadaljnim, še bistvenejšim odkritjem, ki ga je nedvomno čakalo na tej poti – pred odkritjem preobrnjenega časa.

Shematsko je razmišljanje o tem mogoče pojasniti približno takole. Najbolj znane in v življenju vsakogar nedvomno najštevilnejše – četudi v smislu, ki zanima nas, še neraziskane – so sanje, ki jih sprožijo kakšni zunanji vzroki, točneje rečeno, vzroki te ali one zunanje okoliščine. Pri tem gre lahko za kak šum ali zvok, na glas izrečeno besedo, odejo, ki je zdrsnila na tla, vonj, ki se je nenadoma od nekod pojavil, svetlobo, ki je zbodla oči itd. Težko je reči, kaj ne bi moglo sprožiti razvijanja dejavnosti ustvarjalne domišljije. Lahko da so – in to niti ne bi bila prenagljena trditev – vse sanje takega porekla, pri čemer to v ničemer ne spodkopava njihove objektivne narave. Toda zelo redko se ta banalna potrditev, namreč da je povod sanjam kakšen zunanji dogodek, povezuje s samo kompozicijo tako nastalih sanj. Takšno nepazljivost glede vsebine sanj gre pripisati navadi, da na sanje gledamo kot na nekaj praznega, na nekaj, kar je brez vrednosti, nevredno razmisleka in analize. Bodi tako ali drugače, kompozicija sanj “s povodom” se, in upal bi si celo reči, da to velja za vse sanje ali vsaj večino njih, odvija po tej shemi.

Sanjska domišljija nam kaže vrsto obrazov, okolij in dogodkov, smotrno povezanih med seboj, seveda ne zaradi kake globoke osmišljenosti dogodkov, ki bi vodila dogajanje sanjske drame, temveč bolj zaradi pragmatičnosti: očitno vspostavimo neko zvezo, ki teče od določenih vzrokov(dogodkov-vzrokov), videnih v sanjah, proti nekim sanjskim posledicam (dogodkom-posledicam); posamezni dogodki, kakorkoli se že zdijo brez vsakega smisla, v sanjah vzpostavijo med seboj vzročno povezavo in sanje se razvijajo in stremijo k izidu, in z gledišča sanjalca na usoden način vodijo k zaključnemu dogodku, ki se pojavi kot razplet in dovršitev celotnega sistema vzrokov in posledic, ki jim sledijo. Sanje se končajo z dogodkom x, ki se je zgodil, ker se je pred njim odvil dogodek t, in t je nastal, ker je pred njim prišlo do dogodka s, katerega vzrok je bil r, in tako naprej, gredoč od posledic k vzrokom, od naslednjega do predhodnega dogajanja, od sedanjega k minulemu, tja do začetnega, vsakdannjega, popolnoma nepomembnega, komaj omembe vrednega dogodka a – pravzroka vsega, kar se je v sanjah razvilo. Mi pa pomnimo, da se je nahajal vzrok vsega sna, celotne sanjske kompozicije, zunaj nje, viden z budno zavestjo, da je bil to, za zaprt sistem spečega,  neki zunanji dogodek ali okoliščina. Imenujmo ta zunanji dogodek Ω (omega).

Zdaj se speči človek zbudi, ne le zaradi sunka, ki ga vzrok Ω sproži v sanjah, temveč ker je ta vzrok sam po sebi tisto, kar ga zbudi, pri vsem tem pa zaključek sanj, x, po svoji vsebini sovpade, ali skoraj sovpade, z vzrokom sanj, izkušenim v budnosti: z Ω. To sovpadanje je ponavadi tako točno, da nam ne pride na misel, da bi bil odnos, ki neposredno povezuje dogodek x in vzrok Ω lahko vprašljiv. Razplet sanj je nedvomno sanjska parafraza dogodka iz zunanjega sveta Ω, ki se je prikradel v svet spečega človeka, povsem odmaknjenega od zunanjega sveta. Če se v sanjah pojavi strel in je v sosednji sobi prišlo do sreljanja ali so se zaloputnila vrata, lahko podvomimo o naključnosti sanjske podobe: naravno je, da je strel v sanjah psihični odmev strela v zunanjem svetu. Lahko pa rečemo, da sta prvi in drugi strel dvojna percepcija – s sanjskim in budnim ušesom – enega samega fizičnega procesa. Če v sanjah vidim množico dišečih cvetov, ko so mi pod nos pomolili stekleničko parfuma, bi težko verjeli, da gre za naključno ujemanje dveh parfumov – cvetličnega v sanjah in vonja esence zunaj njih. Če me je v sanjah nekdo pritiskal na prsih in me začel daviti, ko sem se od strahu zbudil, pa se je izkazalo, da je bi napadalec blazina, ki je padla name, ali pa če me je v sanjah ugriznil pes, prebujen od bolečine ugriza pa sem odkril, da me je pičil komar, ki je priletel skozi odprto okno, tu in v neštetih drugih podobnih primerih sovpadanje razpleta x z vzrokom sanj Ω nikakor ni naključno.

Ponovimo. En sam stvarni dogodek je dojet v dveh načinih zavedanja: v dnevni zavesti kot Ω in v nočni zavesti kot x. Kot vidimo, v vsem izrečenem ne gre za nič posebnega; in res ne bi šlo, če ne bi bil dogodek x, kot posledica dogodka Ω, s svojim vstopom v zaporedje dnevne, zunanje vzročnosti, skupaj z njim udeležen tudi v drugi vzročni verigi – v vzročnosti nočne zavesti, in če ne bi bil hkrati tudi posledica, a sploh ne tega vzroka; pa ne le tega, temveč celega niza vzrokov in posledic, ki se neprestano spuščajo na neko posebno verigo, proti nekemu izvirnemu vzroku a. Vendar pa a po svoji vsebini očitno nima ničesar skupnega z vzrokom Ω in zato ne bi mogel biti njegov izvor. Toda če a-ja z vsemi posledicami, ki iz njega izhajajo, ne bi bilo, tudi vseh teh sanj ne bi bilo, to je, ne bi moglo priti do razpleta x, to je, mi se ne bi zbudili in tako zunanji vzrok Ω ne bi dospel do naše zavesti. Torej je x nedvomno sanjski, fantazijski odsev pojava Ω, ni pa x noben “deus ex machina”, brez vsakršnega smisla, ki bi nasprotoval  logiki in poteku dogodkov v snu, se nasilno vrinil v notranje podobe in jih nesmiselno prekinil, temveč le ustvari razplet nekega dramskega dejanja. Dogajanje v sanjah se ne dogaja tako, kot o življenju mislijo tisti, ki ne čutijo Božje Previdnosti, kadar recimo trk vozil ali strel izza vogala skrajša obetajočo aktivnost v polnem razmahu, temveč teče vse naprej kot v odlični drami, v kateri se konec zgodi zato, ker so dozorela vsa dogajanja in bi celotna drama izgubila ves smisel ter vso svojo vrednost, če tega zaključka ne bi bilo. Če upoštevamo tesno medsebojno pragmatično povezanost vseh dogodkov v sanjah, razpleta x na noben način ne moremo razumeti kot samostojen dogodek, od zunaj dodan zaporedju predhodnih dogajanj, ki bi – po nekem nepredstavljivem naključju – ne porušil notranje logike in umetniške resnice sanj v vseh njihovih podrobnostih. Nedvomno gre pri tovrstnih sanjah za celovite vase zaprte enote, katerih konec – razplet je predviden že na začetku, še več, one določajo tudi začetek, zaplet in celoto vseh sanjskih podob. Če vzamemo v obzir nepomemben pomen razpleta samega po sebi, brez posledičnega dejanja, ki bi ga zaključilo, tako kot to zahteva čvrsta dramska pripoved, lahko mirno potrdimo teleološkost cele sanjske kompozicije: vsi sanjski dogodki se odvijajo v smeri končnega razpleta zato, da zaključek ne bi obvisel v zraku, da ne bi bil to le nekak ponesrečen slučaj, temveč bi imel svoj močan pragmatičen motiv.

Naj navedem nekaj opisov podobnih sanj. Tu je troje sanj, ki so se pojavile kot reakcija na zvonjenje budilke – to je  Hildebrandovo opazovanje.

“ Nekega pomladnega jutra grem na sprehod, in ko tako pohajam po zelenih poljih, pridem v sosednjo vas. Tu vidim vaščane v prazničnih oblačilih, z molitveniki v rokah, ki se množično odpravljajo v cerkev. Seveda, danes je nedelja in vsak čas se bo začela maša. Odločim se, da se je bom udeležil tudi sam, še prej pa se bom malo spočil na pokopališču, ki obkroža cerkev, kajti na sprehodu mi je postalo zelo vroče. Medtem ko prebiram napise na nagrobnikih, opazim, kako se vzpenja zvonar na zvonik, na vrhu katerega zapazim majhen vaški zvon, ki mora razglasiti začetek bogoslužja. Nekaj časa negibno visi, potem se začne zibati in naenkrat se razležejo njegovi gromki prodorni zvoki, ki me prebudijo. Izkaže se, da zvoki prihajajo od zvonjenja budilke.”

Druga kombinacija. “Svetel zimski dan je, ceste so še pokrite s snegom. Obljubim, da se bom udeležil izleta s sanmi, a je treba še dolgo čakati, ko mi naznanijo, da so sani pred vrati. Začnejo se priprave na vožnjo s sanmi: oblačenje kožuha, nameščanje krznene vreče za noge, in končno sedim na svojem mestu. Vendar se z odhodom odlaša, dokler se nestrpnim konjem ne da znaka z vajetmi. Premaknejo se in kraguljčki zazvenijo s tako močjo, da se varljiva tkanina sna zdaj pretrga. Spet ni to nič drugega kot ostri zvok budilke.”

In še tretji primer. “Vidim kuhinjsko pomočnico, kako gre po hodniku v jedilnico. Na rokah nosi nekaj ducatov krožnikov, zloženih drug na drugega. Zazdi se mi, da porcelanastemu stolpu, ki se dviga na njenih rokah, preti nevarnost, da se zruši. ‘Pazi’, jo opozorim, ‘ves ta tovor bo zgrmel na tla!’ Sledi seveda neizbežen odgovor: ‘Saj to ni prvič, navajena sem!’ … in tako dalje, jaz pa ji še naprej nemirno sledim s pogledom. In res, na samem pragu jedilnice se spotakne in krhki porcelan se s treskom razleti na drobne koščke vsenaokoli. Toda hitro opazim, da zvok, ki nikakor ne preneha, ne prihaja od razbite posode, temveč – kot že zbujen ugotovim – od budilke.”

Analizirajmo zdaj podobne sanje.

Vzemimo primer sanj, ki je hitro našel pot v vse učbenike psihologije. V teh sanjah je speči preživel leto dni ali več v času francoske revolucije, bil navzoč  ob njenem začetku, potem pa, kot kaže, v njej sodeloval ter se po dolgih in zapletenih dogajanjih, ko so si drug za drugim sledili preganjanja, bežanja, nasilje, kraljeva smrt in tako naprej … znašel med uporniškimi žirondisti, v zaporu, bil zaslišan ter bil pred revolucionarnim tribunalom obsojen na smrt, na vozu odpeljan na kraj eksekucije, odveden na morišče, glava položena na tnalo, hladno rezilo giljotine se že dotakne njegovega vratu, ko se ves v grozi prebudi … Mar ne bi bila mogoča pomisel, da se v zadnjem dogodku – ob dotiku vratu z rezilom giljotine – vidi nekaj, kar je ločeno od vseh ostalih dogodkov? Mar ni ves razvoj drame, od revolucionarne pomladi do privedbe obsojenca na morišče, s svojim neprekinjenim tekom stremel k temu zaključnemu dotiku kovine z vratom, k temu, kar smo poimenovali dogodek x ? Seveda je taka predpostavka popolnoma neverjetna. In vendar se je ta, ki je vse opisano videl, zaradi tega, ker ga je iztrgani kovinski okvir postelje močno udaril po golem vratu, zbudil. Če se v nas ne pojavijo dvomi o notranji povezavi in ciljni usmerjenosti sanj od začetka revolucije (a) do dotika rezila (x), potem moremo toliko manj dvomiti o tem, da sta dotik hladnega rezila v sanjah (x) in udarec hladne kovine po vratu, ko je glava ležala na blazini (Ω) en sam pojav, le da je zaznan z dvema različnima zavedanjema. In, ponavljam, pri tem ne bi bilo nič nenavadnega, če bi udarec kovine (Ω) prebudil spečega, in bi potem, v času nedolgega prebujanja, privzel simbolično  podobo morda samega udarca z nožem giljotine, pa bi se ta podoba, obogatena z asocijacijami, čeprav na to isto temo francoske revolucije, razvila v bolj ali manj razširjene sanje. Vendar pa gre za to, da te sanje, kakor še nešteto drugih iste vrste, naenkrat stečejo popolnoma obratno, kot bi po kantovskem pojmovanju časa lahko pričakovali. Rečemo: zunanji vzrok (Ω ) sanj, ki je celota zase, je udarec kovine po vratu, in ta udarec je simboliziran neposredno v podobi dotika rezila giljotine (x). Zato je duhovna osnova celotnih sanj dogodek x. Posledično je, v dnevni zavesti, po shemi dnevne vzročnosti ta dogodek tudi po časovnem sosledju obvezno uvrščen pred dogodek a, ki duhovno izvira iz dogodka x. Z drugimi besedami, dogodek x mora biti – po času vidnega sveta – zaplet sanjske drame, dogodek a pa – njen razplet. Toda po času onega, nevidnega sveta, se zgodi obratno, in vzrok x se ne pojavi pred svojo posledico a in tudi ne pred celim nizom svojih posledic: b, c, d, … r, s, t, temveč šele po njem. Konča ga in ga definira, ne kot dejavni vzrok, temveč kot smotrnostni vzrok – τέλoς.

Tako čas v sanjah teče, in to zelo hitro, k sedanjosti, obratno od toka časa v budni zavsti. Preobrnjen je skozi samega sebe in z njim vred se preobrnejo tudi vse njegove konkretne podobe. To pa pomeni, da smo prešli v območje prividnega prostranstva, tako da je en sam pojav, ki ga sprejemamo odtod, s strani našega sveta kot stvaren pojav, od ondod, iz območja izmišljenega prostranstva – fiktiven. To pomeni, da se dogaja v teleološkem času – kot cilj, h kateremu vse stremi. In nasprotno se nam ta cilj, gledano z brega budnosti, kjer ga podcenjujemo, predstavlja kot nekaj všečnega, a brez vsakega energetskega potenciala – kot ideal ; od ondod, iz druge zavesti pa se ta cilj dojema kot živa, vitalna energija, ki oblikuje stvarnost, kot stvariteljska življenjska oblika. Ta, notranji čas organskega življenja napreduje od posledic do vzrokov – ciljev. Vendar pa tak čas ponavadi le megleno doseže zavest.

Nekdo, ki mi je blizu, je, v žalosti ob izgubi ljubljenega človeka sanjal, da hodi po pokopališču. Drugi svet se mu je zdel temačen in mrk; toda umrli so mu dali vedeti – lahko pa tudi, da je speči to sam opazil, ne spomnim se natančno – kako je taka misel napačna: saj neposredno iz zemeljske površine raste, a v obratni smeri, s koreninami navzgor in bilkami navzdol, ista zelena in sočna trava kot na pokopališču, in celo bolj zelena in bolj sočna je, pa tudi prav taka drevesa, prav tako s krošnjami obrnjena navzdol in s koreninami navzgor, in pojejo enake ptice, razlita je prav taka sinjina in sije tako sonce – in vse to bleščanje je tam še lepše od našega, na tej strani.

Morda v tem preobrnjenem svetu, v tem odsevu sveta, ki je ontološko podoben, kot v ogledalu, ne prepoznamo območja prividnega, četudi je ta, naš svet, prividen za tistega, ki se je sam v sebi spreobrnil, ko je prišel do duhovnega središča sveta, sveta, ki je avtentičen in bolj resničen kot on sam. Da, to je resničnost v svojem bistvu – ne pa nekaj popolnoma drugačnega v primeri z resničnostjo tega, našega sveta, kajti ena sama je Božja stvaritev, le z druge strani isto bitvanje zrcalijo tisti, ki so preminuli odšli na drugo stran. To so podobe in duhovne oblike stvari, kot jih vidijo tisti, ki so sami v sebi ustvarili lik, Božjo ikono – grško idejo: ideja sama, presvetljena, vidi idejo Bitja – sama sebe in prek sebe odkriva svetu, temu našemu svetu, ideje zgornjega sveta.

To pomeni, da so sanje podobe, ki ločujejo vidni svet od nevidnega, in na ta način oba svetova združujejo. V tem mejnem območju sanjskih podob se vzpostavlja odnos do našega kot tudi do onega drugega sveta. V odnosu do običajnih podob vidnega sveta, v odnosu do tega, čemur pravimo “resničnost”, so sanje samo “sanje”, nič, nihil visibile, vendar nihil, ki je viden – viden nič, dojemljiv in spleten iz podob te “resničnosti”. Toda čas sanj, njihova temeljna značilnost, je urejen obratno kot v vidnem svetu. In zato so sanje, čeprav vidne, popolnoma teleološke oziroma simbolične. Nasičene s pomenom iz drugega sveta, so čisti smisel tega drugega sveta, nevidne, nesnovne, neprehodne, pa četudi se kažejo kot vidne in snovne. Sanje so – kot čista pomenskost – zaprte v najtanjši ovoj in so tako v celoti pojav iz onega drugega sveta. Sanje so skupna meja cele vrste zemeljskih situacij in cele vrste izkustev iz zgornjega sveta, meja prefinjenosti tukajšnjega in otipljivosti tamkajšnjega. Pri pogrezanju v spanje se v sanjah prek njih simbolizirajo najnižji doživljaji zgornjega sveta in najvišji iz spodnjega; to so zadnji utripi doživljanja one stvarnosti, ko se že slutijo vtisi tukajšnje stvarnosti. In prav zato imajo večerne sanje, pred globokim spancem, v glavnem psihofiziološki pomen, kot prikaz tistega, kar se je v duši nabralo od vtisov čez dan, medtem ko v sanjah zgodaj zjutraj  prevladujejo mistična nagnjenja, ker je duša prepojena z nočnim zavedanjem ter zaradi nočnih doživljanj vsa umita in očiščena vseh empirizmov, če je individualna duša v danem stanju sploh sposobna biti osvobojena vseh pristranskosti čutnega sveta.

Sanje so znamenje prehoda iz ene v drugo sfero in simbol. Simbol česa? Gledano z gornjega sveta  – simbol spodnjega, gledano s spodnjega, pa simbol gornjega sveta. Zdaj je razumljivo, da se sanjanje lahko pojavi, kadar istočasno pritekata v zavest obe obali življenja, čeprav z različno stopnjo jasnosti. Na splošno rečeno, se to zgodi pri prehodu z enega brega na drugega, lahko pa tudi tedaj, kadar se zavest zadržuje blizu meje prehoda in še ni popolnoma osvobojena zaznavanja naše stvarnosti, namreč v stanju plitkega sna ali zaspane budnosti. Vse, kar je pomenljivo, se povečini zgodi skozi sanje ali v “nekem rahlem spancu”, ali pa, končno, v nenadnih prekinitvah zavedanja zunanje stvarnosti. Res so mogoči tudi drugi pojavi nevidnega sveta, a da bi jih lahko doživeli, je potreben močan sunek, ki bi nas nenadoma iztrgal iz samih sebe, ali pa razcepljenost, “somrak” zavesti, ki večno blodi okoli meje obeh svetov, ni pa se sposobna nadzirati in nima moči, da bi se poglobila v en ali drugi svet.

To, kar je rečeno o snu, velja bolj ali manj za vsako prehajanje iz ene sfere v drugo. Tako se tudi pri umetniškem ustvarjanju duša dvigne iz spodnjega v zgornji svet. Tam se, brez podob, nahrani z zrenjem v bistvo gornjega sveta, dotika se večnih noumenov stvari in se, prežeta s spoznanji, ponovno spusti v spodnji, zemeljski svet. In tu, na tej poti navzdol, na meji spusta na spodnji svet, se njeno duhovno bogastvo odene v simbolične podobe – prav te, ki  strjene tvorijo umetniško delo. Kajti umetnost so zgoščene, utelešene sanje.

Toda tu, v umetniški odlepljenosti od dnevne zavesti, obstaja dvoje momentov, kot tudi dvoje vrst podob: vzlet skozi mejo svetov, ki ustreza vzponu ali vstopanju v gornji svet, in prehod zaradi spuščanja navzdol. Podobe vzpona predstavljajo slačenje oblačil dnevnega bivanja, balast duše, nekaj, kar ne sodi v drugi svet, skratka, duhovno neurejene elemente našega bitja, medtem ko so podobe spuščanja izkustvo mističnega življenja, ki se je izkristaliziralo na meji obeh svetov. Sebe vara in druge vodi v zablodo, ko nam pod pretvezo umetnosti umetnik daje vse to, kar se pojavlja v njem kot inspiracija, ki ga dviga, saj gre le za podobe pri vzponu; mi potrebujemo njegove predjutranje sanje, ki prinašajo svežino večne sinjine, tisto drugo pa je le psihologizem in surovina, pa če še tako močno deluje in je še tako spretno in okusno izoblikovano. Če premislimo, ni težko razlikovati med enimi in drugimi glede na časovni vzorec: umetnost spuščanja, četudi nelogično motivirana, je zelo teleološka – je kristal časa v prividni prostranosti; nasprotno pa je, celo pri večji povezanosti motivacij, umetnost pri vzpenjanju zgrajena mehansko, v skladu s časom, v katerem se je gibala. Če gremo od resničnosti k izmišljenemu, daje naturalizem prividno podobo stvarnosti, prazno podobnost z vsakodnevnostjo; obrnjena, navzdol gredoča umetnost pa daje simbolizem, ki v stvarnih podobah uteleša izkustvo drugega sveta, in s tem to, kar z njimi ponuja, ustvarja najvišjo resničnost.

Iz italijanščine in srbščine prevedla Nadja Jarc


O AVTORJU

Pavel Aleksandrovič Florenski (1882 – 1937), Leonardo da Vinci dvajsetega stoletja, kot mu tudi pravijo, je bil polihistor velikega dometa in bogatih vsebin na vseh znanstvenih področjih, s katerimi se je ukvarjal (teologija, filozofija, umetnostna zgodovina, fizika, matematika, elektrotehnika). Po eni strani večstranski znanstvenik, po drugi prodoren mistik, se je z vprašanjem umetnosti ukvarjal drugače in globlje od svojih sodobnikov. Leta 1911 je postal pravoslavni pop, leta 1917,  v času boljševiške revolucije pa je postal vodilni glas v ruskem religiozno-filozofskem gibanju, ki je zraslo iz ruskega meništva v 19. stoletju, katerega veje so vključevale dela Sergeja Bulgakova, Nikolaja Berdjajeva in Vladimirja Solovjeva. Leta 1922 je Florenskega oblast utišala ter ga leta 1928 izgnala v Nižni Novgorod, od koder pa se je po posredovanju žene Maksima Gorkega lahko kmalu vrnil domov. Po desetletju prisilnega znanstvenega dela za režim je bil ponovno aretiran in po lažni obsodbi so ga najprej za nekaj mesecev poslali na ruski Daljni vzhod, nato pa na otočje Solovki, kjer je ostal do konca življenja. 8. decembra, 1937 je bil ustreljen. Aleksander Solženicin se je Florenskemu poklonil v svojem delu  Arhipelag Gulag. (1973-1975)

Ikonostas je zadnje teološko delo Florenskega. Napisano leta 1922,  na zelo izviren način raziskuje pomen ikone: njeno filozofsko globino, duhovno zgodovino, empirično tehniko. Ob tem pa Florenski oriše novo zgodovino tako zahodne religiozne umetnosti kot tudi pravoslavne ikonografije. Prevedeni odlomek je začetek knjige, v katerem Florenski opisuje mejo med vidnim in nevidnim svetom, kjer domujejo sanje.

(op. prev.)

VIRI:

Pavel Florensky: Ikonostasis; St. Vladimir’s Seminary Press, 1996 (predgovor)

Pavel. A. Florenskij: Le porte regali, Saggio sull’icona, Adelphi, Milano, 1997 (predgovor)

Pavle Florenski: Ikonostas, Jasen, Nikšič, 1990 (predgovor)

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »

Bela Hamvas: Drevesa

Za revijo SRP sem (iz ital.) prevedla knjižico Bele Hamvasa, Drevesa. Vsebina me je čisto prevzela, in ker revija ni v prosti prodaji, jaz pa bi rada, da še kdo to prebere, knjižico z opombo o tem, kdo je bil Bela Hamvas, objavljam tu:

Bela Hamvas:

DREVESA


This is not an essay

this is a poem

from You

for You

and

to You

To ni esej

to je pesem

iz Tebe

za Te

in

Tebi

Morda ni le prenasičenost spominov in pričakovanje želene prihodnosti tisto, kar človeka v celoti prestavi ven iz sedanjosti, da potone v preteklost ali da živi v času, ki ga še ni, pa ni prisoten niti v preteklosti niti v prihodnosti, tako kot tudi ne v sedanjosti. Potopi se ali – in to je isto – se dvigne; pride dan, morda teden, tudi daljše obdobje, ki ga ni sposoben sprejeti in se ziblje kot do roba napolnjen čoln. Živi v popolnoma drugačni pokrajini, kot na pol opojen – dostikrat ne le na pol. Vzrok te omame ni nikoli opazen, nikoli zaznaven, morda niti ne obstaja niti ni potreben, morda se vzroki pojavijo kar sami od sebe ali pa so celo sami svoj vzrok. Tam ni svetlobe ne sence, kajti stvari žarijo tudi ponoči, z nekim gostim, bledim sijajem, ki prihaja iz globin: barva tam lahko nenadoma postane lastnost sveta, ni le njegovo površje: oblika se razliva od znotraj, širitev čutnega sveta ni brezoseben okras.

Življenje ne teče, temveč preplavlja, pulzira v sebi samem, kot bi bilo utopljeno v neko sladko, temno, opojno tekočino.

Občutki in domišljija so tu neločljivi – man dichtet schon, wenn man erlebt *– in med seboj se olepšujejo in bogatijo. Tako globokih modrin ni najti nikjer; samo bile so ali šele bodo – rdečine so kot grmade, ki žarijo po daljnih dolinah v nočeh brez zvezd – in črnina je kot žametna kača, ki s svojo mehko, voljno barvo omreži in objame človeka, nezmožnega, da bi kakorkoli drugače dojel goro, reko, nebo.

Nenehno valovanje, ki se brez prekinitve širi navzgor, kot plimovanje: vedno več skriva, vedno globlje ovija to, česar se ne da prekriti, ne da bi prisijalo skozi. Nemogoče je karkoli narediti, kajti to, kar želi človek doseči s svojim delovanjem, je nekakšna uteha, in prav to je nepotrebno, ker to tam že je. Ne more ničesar več sprejeti vase, ker je že napolnjen, poln je do roba.

In vendar deluje in sprejema vase, ne da bi to v resnici počel, če le deluje in sprejema neprisiljeno, nehoteno. Ustvarja, toda to počne spontano. Živi, ali bolje rečeno – se pusti živeti: dela tisto, kar dela z njim življenje. Raste. Véliki patos, veliko trpljenje sveta, kjer ne gre več za strast, kajti opojnost  je tako zelo prepojila njegovo celotno bitje, da ne more zmagati noben odpor, v sebi nima ničesar silovitega, nič viharniškega ali nasilnega, nobenega sunka, nič razbitega. To življenje je nekaj takega, kot bi se človekova temperatura povečala za eno stopinjo in bi imel ves čas vročino, toda ta vročina bi bila zdravilna in bi postopoma naraščala, zdravstveno stanje pa bi se kar naprej izboljševalo, postajalo bi vedno bolj intenzivno, vročično; in to, kar je bilo sprva izjema in preskok, je zdaj postalo stanje, močno, stanovitno in globoko valujoče stanje.

To je ta véliki pathos dreves: véliki začar. Rastejo v valovih, ki jih polnijo do robov, trpijo, ko se razlivajo čeznje, utripajo v snu in v toplem objemu žametne kače. Počnejo to, kar življenje, ta vročica, počne z njimi, in več kot to. To ni le vročica: ne gre za naraščanje nečesa, kar je že tam, temveč za upadanje. Nekaj bolj svežega je, bolj topljivega in tišjega, preprostejšega, manj zahtevnega, bolj zadovoljujočega in trajnejšega. Naslednja stopnja je hitrejše izgorevanje in večje izčrpavanje. Brzdanje izgorevanja vročino še poživlja, širi se, a ne navzgor, temveč navzdol, pogreza se, nepretrgano in vedno globlje. To je osvežilna vročica. Skozi vedno večjo intenzivnost so drevesa postala nekoliko toplejša od zemlje. Povečana intenzivnost redke rastlinske krvi daruje svojo toploto, ki bi sicer drevo vzdrževala v stanju stalne vzdraženosti. Ta se je spustila v  stanje sveže, umirjene, preprostejše in bolj vedre omame.

Neprestane, prekipevajoče rasti drevesa in njegovega širjenja iz globin nič ne zmoti, kajti zraslo je hkrati s svojim hranivom. Njegov stik s hrano je neuničljiv. Drevo neprenehoma raste. In se neprenehoma hrani z zemljo. Drevo vpija zemljo in se vedno globlje pogreza vanjo. Vendar drevo ni zajedalec. Ne ubija zemlje, ponudi ji le način, kako se darovati. Vzajemno sta povezana, korenina si krči pot v zemljo, da bi si jo vzela, zemlja pa vleče vase korenino, da bi se lahko dala. Dejstvo, da nekaj je, še nič ne pomeni; vse, kar obstaja, dobi pomen šele v dajanju, v daritvi. To je temelj vsakega odnosa; in v tem odnosu je tisti, ki daje, globlje navezan kot tisti, ki jemlje, kajti ne veže ga potreba, temveč obilje. Resnična prisila ni nikoli  v polnjenju manjkajočega, temveč v dajanju viška. Tisti, ki daje, je odvisnejši od prejemnika kot oni, ki prejema, od dajalca. Tudi njegovi hvaležnost, ponos in zmagoslavje so globlji. To je plemenitost dajanja, tiha plemenitost razdajanja, ki je enaka kot pri zemlji.

Živa in umirjena drevesna bit je njeno neminljivo skupno življenje z zemljo, iz česar izvira druga, še bistvenejša lastnost – njena dvospolnost.

V Rimu stoji helenistični kip ženske z zaobljenim telesom, širokimi boki in ženskimi prsmi, vendar s falusom, torej tudi kip moškega. Hermafrodit. Najbolj vznemirljiv kip na svetu. Živo bitje, ki podvaja svojo odprtost, ki ne čaka le na žensko, temveč tudi na moškega. Lahko je ženska ali moški. Dvojna vznemirjenost, dvojno pričakovanje, dvojno poželenje, poželenje, ki vedno prihaja z dveh strani – in dvojni nemir. Dvojni nemir, kajti možnost predajanja je ves čas hkrati tudi možnost zapiranja vase. To je tista strašna nevarnost spolnosti – lahko je popolna prepustitev sebe drugemu, lahko pa je tudi popolna zaprtost. Božanska svoboda ali dosmrtna ječa. Tega pri dvospolnosti dreves ni. V drevesu ni dvojnega nemira, temveč je dvojni mir. Spola sta naklonjena eden k drugemu. Drevo je popolno nasprotje hermafrodita. Hermafrodit je slabó, drevo pa uspešno razrešena dvospolnost – drevo je zakonski stan. Drevo živi skupaj s hranivom, v njem pa skupaj sobivata oba spola. Oba v neprestanem objemu, prav tako, kot je drevo v stalnem objemu z zemljo, le da je objem med spoloma v drevesu močnejši. Drevo se lahko od hraniva loči, v skrajnem primeru za ceno življenja, lahko se ga izkorenini, korenine se dajo izkopati, iztrgati iz zemlje. Spola pa se ne moreta ločiti, ne da se izkopati moškega, ne more se odtrgati ženske. Drevo je v tistem stadiju življenja, ko spola med seboj še nista bila ločena – ko že obstajata in je, nasprotno kot pri kamnih, kjer o spolu še ni nobene sledi, pri njem spol že zaznaven, in to kot dvojen. Dva spola ulita skupaj v enem, tesno stisnjena eden k drugemu. V vsakem drevesu je sklenjen zakon, ki traja do konca življenja, nerazrušljivi zakon, ki je ves čas na vrhuncu. Poudarek je spet na nepretrganem trajanju, na odsotnosti vsakršne naglice, sunkov in prelomov. Rojstvo drevesa je za oba spola v njem začetek medenega meseca, ki nikoli ne mine. Je že to praznovanje sámo njegova rast? Je že samó ta svatba njegovo hranjenje? Edino tako se dá popolnoma razumeti spono drevesa z zemljo. Tu je doma temno seme, ki oblikuje osebnost drevesa. To je najmočnejša spona, skozi katero drevo sega k tlom po hrani. Spona, ki obema spoloma omogoča, da se oprijemata eden drugega. Samo tu, v tem središču, ki je celo drevesu samemu nedosegljivo, lahko dojamemo, kaj je njegovo bistvo – tisto, čemur lahko rečemo bivanje drevesa.

Kierkegaard v Dnevniku zapeljivca govori o predajanju, ki nima zveze z nasiljem, ne z omamljenostjo ali opitostjo in padcem, niti ni posledica kakšne krize, zaradi česar bi predajanje lahko predstavljalo njeno razrešitev. V tej predanosti moški in ženska prosita, da bi se lahko drug drugemu dala, rotita se na točki, kjer lahko izbirata le med dvema možnostma: predati se ali znoreti; njuno celotno bitje postane en sam silen krik, ki se vrtinči od enega k drugemu. Je tak odnos tudi med spoloma v drevesu? Ni. V tem, o čemer piše Kierkegaard, je še vedno možnost nasprotstva, možnost ne-ja, seveda za ceno popolnega razsutja odnosa in obnemoglega zdrsa nazaj v samoto.  V njegovem primeru gre tudi za to, da se drugače ne dá, da je preživeti mogoče le na tak način, da druge poti ni; in če se ta ne izpolni, ne sledi le smrt, temveč uničenje, ki je močnejše od nje. Toda tako predajanje premočno drži v šahu njegovo nasprotje, okus izpolnitve se poraja predvsem iz zavedanja nepopolnosti; táko predajanje pregloboko tone v možnost izničenja, in edinole s pogledom v padec, v ruševine, v strmoglavljenje je strast lahko tako zanosna in izključujoča, da privlači s tolikšno elementarno močjo. Taka izpolnjenost je zgrajena na možnosti grozeče nevarnosti neizpolnitve. To je sprevrženost. V drevesu spola ne moreta živeti neodvisno drug od drugega, lahko se le dajeta drug drugemu, in to brezpogojno, kajti popolnoma nepredstavljivo je, da bi bil okus tega izjemnega zedinjenja lahko nespodbiten in celovit  edinole v primeru, da se ves čas oba zavedata morebitne ločitve. Združenost je mirno tonjenje, potopitev v drugo bitje, je vpijanje njega vase in prežemanje, tako kot se stekajo reke ena v drugo in se mešajo med seboj. Bivanje vsakega bitja je povezano z bivanjem drugega bitja, kot pravi Jaspers.  Skozi medsebojno komunikacijo pride do izraza dejstvo, da neko bitje ne more biti samo svoje, če ni samo svoje tudi drugo bitje. Človek je lahko popoln samo, če je popoln tudi tisti, s katerim je skupaj. S človekom, ki ne zna ali noče uresničiti njegove popolnosti, se ne da uresničiti svoje. Zato je strašno nesrečno skupno življenje s kom, ki ni sam svoj. Preprečuje namreč, da bi bilo to človeško bitje samostojno. Ta glavna bivanjska zakonitost ni nikjer tako globoko zavezujoča kot med spoloma. V odnosu med spoloma pride do popolne pomiritve le v primeru, ko človeško bitje v sebi sreča svoje nasprotje, se odpravi v neznano in na pol poti najde sebe kot nekoga, ki se mu bliža z druge strani. Sreča ga in se z njim združi. Človeško bitje se združi popolnoma svobodno samo s samim seboj, izroči se lahko samo sebi samemu, kajti edino samega sebe se ne boji. Človek se namreč dá v popolnosti samo tistemu, katerega se ne boji. Zato mora biti tisti, ki prihaja iz neznanega sveta, on sam. Vsaka drugačna predaja je le delna. V vsaki drugačni združitvi ostane znotraj bitja skriti stražar, oborožen in pripravljen ubijati, kajti zaveda se, da se bitje ni zmožno izročiti brez rezerve. V njem so prisotni strah, slabosti, previdnost, opreznost, zadržanost, pregrade, zidovi, togost, distanca, ravnodušnost. In tam, kjer je strah, je tudi šibkost; tam skrivaj nastajajo trdnjave, rastejo zidovi, krepijo se  sumničenja, vse postaja stekleno in lomljivo, tam je doma moč.

Kar je trdnega in močnega, pripada smrti.

Kar je mehkega in slabotnega, pripada življenju.

Kot pravi Lao Zi:

Da šibko nad krepkim zmaguje,

togo gibčnemu podleže,

kdo tega še ne ve?

Ravna pa se po tem nihče!

…razen drevesa. V njem se spola omehčata in postaneta bolj blaga:  za vedno ostaneta šibka in do vrha polna življenja, kot popek, kot dojenček; slabotna, sveža, mehka in gibčna se neprestano kopata v svojih sokovih in izločata drug v drugega svoj vonj; vesta, da ne zmaguje tisti, ki ostane trd, temveč oni, ki se zmehča in popusti, sprejme in se prepusti, stopi, zavedajoč se, da predaja ni znamenje slabosti, temveč moči. Ve, kako strašansko neumno je misliti, da je gospodar situacije tisti, ki manj ljubi, ostane treznejši in se drži bolj ob strani. To je zabloda, na kateri se zlomi vsaka usoda. Zmaga pripada tistemu, ki ljubi bolj, tistemu, ki svojo moč izgubi, ki se bolj vname, je bližji in se je sposoben stopiti, izničiti. Otrok dobi spol tistega, ki je v trenutku spočetja sebe globlje predal: to se odtisne vanj in na njem ostane. Če je bila ženska nežnejša in mehkejša, se bo rodila deklica, če je bil tak moški, se bo rodil deček; spol potomca je odvisen od daritve, ki se je zgodila pri združitvi. Potomec dobi spol tistega od obeh, ki je bil šibkejši, kajti ta je bil v resnici močnejši. Zmaga vedno tisti, ki je zmožen bolj opustiti svoj jaz.

Drevo vsega tega ne ve. Ve samo tisti, ki ne ve. Takšno je bivanje drevesa. Taka je njegova osebnost. In to je tisto, kar v njem od vsega najbolj pomirja. Med vsemi živimi bitji ima drevo svojo življenjsko pot v največji meri osnovano na prepuščanju v ljubezenski združitvi. Bitje, ki se objema z zemljo, ki ga hrani, bitje, v katerem sta oba spola v neprestanem ljubezenskem objemu, raztapljajoč svoj med eden v drugega. To je globoko erotična nrav drevesa. Zato v njem obstajajo zapeljevanje, mir, nežnost, moč, voljno, tiho vegetiranje, življenje, ki se razliva in preplavlja: two ways and one will – dve poti in ena sama volja.

*Pesnik napiše pesem potem, ko jo je doživel. (op. prev.)

ZMAGOVALKA

Tale lipa raste v pokrajini Bakony, tam, kjer se dolina na južni strani zoži in se z gorskega slemena dvigajo ogromne, deset, tudi dvanajst ton težke  skalne stene. Njeno seme je padlo med dve skali. Tam je rasla bolj ali manj neovirano, dokler ni dosegla širine, kakršno sta ji obe skali dopustili. A to ni trajalo dolgo. Potem je skali stisnila in ju strla. Tedaj se je nanjo zrušil kamnit blok, velik kot hiša, in jo prekril. Lipa se ga je osvobodila. S koreninami se je oprijela spodnjih kamnov in začela potiskati velikansko skalo navzgor. Kamne, ki so ji bili pri tem v napoto, je razklala. Na dve mesti tik ob deblu sta padli dve skali, veliki kot miza. Drevo ju je prekrilo z lubjem, se razlilo po njiju kot tekoča lava in ju preprosto použilo. Spodnje kamne je zdrobilo tako, da jih je s svojimi koreninami stisnilo kot piton, dokler jih ni zadušilo in so se razsuli na drobce. V smrtnem objemu, ki je trajal leta in leta, je iztisnilo iz njih vsakršen odpor. Zdaj ima lipa tri korenine v debelini debla. Ena od njih prodira skozi mnoge zavoje, ki si jih je izdolbla med skalami, v sam gorski hrbet. Druga se je  razvejila v štirideset, petdeset žil, v pošastno pest s petdesetimi prsti, v prijem, pod katerem ječi in škripa skalni greben. Tretja korenina je napol gola, ker so se kamni izpod nje skotalili proč, voda pa je sprala zemljo. Slečena korenina je podobna drobu, ki se je razsul iz  raztrganega trebuha. Nad koreninami pa silijo v višino in si jemljejo prostor tri štirinadstropna ravna debla, široka kot človek, z ogromno maso vejevja in listja; vsako od njih biva kot nesmrten smeh!

Dobro bi bilo vedeti, kaj je ta lipa mislila o sebi, ko je bila še seme. Hotela je rasti pravilno in somerno, postati – kot vsako drugo drevo – idealno drevo: tako kot si vsako bitje želi postati idealno bitje.  Ni pa bilo to drevo sanjač. Če bi bilo, bi podleglo skalam. Tudi muhavost ni bila njegova lastnost. Muhasta bitja se zaradi svoje nepotrpežljivosti težavam izmaknejo. Izmakniti se pomeni zanikati svojo usodo. Zanikati svojo usodo pomeni biti šibek. Biti šibek pa pomeni biti poražen.

Nekaj podobnega lahko vidimo pri drevesih – sanjačih, ki si z zaprtimi očmi zamišljajo življenje, ki ga nikjer ni. Drevesa nemirnih obrazov, zatopljenih v podoživljanje, kaj bi bilo, če bi bilo … Zanje je življenje pregrdo: pa ne, ker bi bilo res grdo, ampak zato, ker je lažje sanjariti.

Kot bi se zarotili proti lastni usodi, so podobni zverem, ki s kremplji prodrejo v meso; so kot bršljan, ki v svojem mračnem objemu zaduši vse, okoli česar se ovije. Vidimo lahko čudna drevesa, ki kot norci zvijajo svoje veje in jih brezumno v sunkih spet izravnavnajo, izvajajo zmedene plesne gibe, brijejo norce iz sebe,  ker niso v skladu s seboj. Obstajajo patetična, čemerna, samotna drevesa. Pa bebasta, obscena, perverzna in bedasta drevesa. Skratka, videz pri drevesih ne vara.

Lipa iz Koloske doline je junaško drevo. To ni lepo drevo. Toda življenjska moč ni nikjer drugje tako veličastno lepa – ne pri Homerju, ne pri kipih, ne v Beethovnovi glasbi, ne v ničejanski filozofiji, ne v Cezarjevi usodi. Veličastno lep je ta njen nemi boj, ki ga je lipa tu bojevala sama, samcata, stopetdeset let, ob boku sovražne gore, med hudimi nalivi, divjimi vetrovi in kamni, ki so jih mimo odnašali plazovi, pod gigantskim skalovjem v ozki gorski soteski. Morala se je napeti, stegniti, izgubila je vso svojo obliko, morala se je prilagoditi, niti za trenutek si ni smela dovoliti usmiljenja; vedela je samo, da mora rasti. Brez prestanka, brezobzirno, mirno, preudarno, vztrajno. In zdaj, ko je končno zmagala, je na drugi strani, boj je izbojevan: vsa zgubana, iztrošena, razmajana, se lahko smeje in smeje tej svoji podobi. Kaj ji lahko še povedo o življenju, ne da bi se smejala?

S čim ji lahko še zagrozijo? Česa se naj še boji? Se ji lahko zgodi še kaj hujšega od tega, kar je izkusila in premagala? Umreti? Se bati smrti? Nič več je ni strah. Nikoli ni bila niti za trenutek srečna, a se smeje tistim, ki se jim zaradi tega smili. Ne ve, kaj je to obilje. Ne pozna tišine, razen v spanju. Mir ji je tuj. In ne ve, da obstaja bogastvo. Udobje? Kaj je to? Vitko, visoko, žilavo, nagnjeno, ojeklenelo bitje. S trdoto zlobneža in zadržanostjo modreca. Če bi bil to človek, bi živel življenje, kot sta ga Attila ali Džingis Kan, a jedel bi kot Gargantua, krohotal bi se kot Falstaff in ubijal bi z lahkoto kot Borgia. Če bi bil žival, bi imel v sebi kraljevskost leva, krutost tigra, moč pitona, mir slona, žilavost kamel in samozavest orla. Če bi bil pesnik, bi pisal verze, ob katerih bi se vnel papir, če bi skladal glasbo, bi bila to glasba, da bi zaplesale gore. Če bi imel današnji človek občutek za  vzvišene vrednote, bi bil svečenik tega drevesa – gibčen deček, ki bi mu pel in pripravljal daritve, v svetlih poletnih jutrih bi stal pred njim, se mu priklanjal in mu vračal smeh.

MELANHOLIJA

Zraven izvira Alsótàtrafüred, blizu nekdanjega gradu Zičy, se dviga jelka. Okoli nje so sama majhna drevesa, tako da je v tej okolici prav ona najvišja. S svojimi vejami delno prekriva grajsko kuhinjo. Zemlja, na kateri raste, je črna, mehka in rodovitna. Sveža voda iz bližnjega  izvira s svojo hranljivo vlago napaja vso pokrajino. V jelki ni sledu kake utrujenosti, kajti ta, na prvi pogled medla šibkost, s katero razteza svoje veje, ne pomeni živčne izčrpanosti niti ni bolezen. Tukajšnji ljudje ji pravijo Žalostna jelka.

V njeni okolici ni ničesar, kar bi dajalo povod za žalost. Zemlja je dobra, kraj, kjer raste, je zaščiten, vlage je dovolj, tekmecev ni. Tudi v samem drevesu vzrokov za žalost skoraj ni: veliko je za tri hiše, deblo ima brezhibno, z izjemo nekaj smolnatih vozličev – drobnih ranic,  ki so zanemarljive. Tudi nevrastenije ni, kajti ta bolezen se vedno pokaže s sivenjem in z izgubo barve. Jelka je temnozeleno bitje, torej ima dobro kri in dobre živce. Samo žalostna je. Ne gleda v nebo, temveč predse: pogled upira v točko, kamor usmerjajo svoje poglede žalostna bitja. Brez grenkobe, brez nemira, brez čustev, skorajda ravnodušno. V živalih se žalost kaže samo v njihovih očeh, nikjer drugje. Opice v kletkah se včasih naveličajo uganjati burke in se zazrejo predse. Njihov pogled je tak, da se ljudje kar naenkrat odmaknejo od kletk. Tudi stari, trudni konji, ki čakajo na cesti, gledajo v to smer. In v tako točko pred seboj gleda tudi Dürerjeva Melanholija.

Ta točka, ta “nekje” ni prostor znotraj sebe. To je prostor zunaj, v svetu. Drevo ga gleda s celim svojim bitjem. Vsaka iglica, vsaka vejica, krošnja, deblo: vsi zrejo v neskončno žalost sveta; morda vidijo, kako strašna je samota in kakšno ceno je treba plačati, če se je znebiš. Mogoče vidijo, kako lepo je biti neobčutljiv, ker potem vsaj nisi kje blizu. In vendar se je lepo potopiti v resničnost, saj si potem deležen vsega: veselja, zanosa, vedrine, trpljenja … predvsem trpljenja. Kako lepo je to in kako grdo. V jelkini žalosti ni obtoževanja. Ona nikogar ne kliče na odgovornost, ve, da se s tem, ko rečeš: “To je vzrok,” nič ne reši. Preprosto tako je. Tega se ne da pojasniti ne s krvjo, ne s telesno zgradbo, niti z značajem, spomini ali usodo.

V življenju je nekaj strašno žalostnega, in tisti, ki ga to spravi v solze, ne ve, da se ta žalost nikoli ne spremeni. Rad bi trpel, rad bi, da bi ga vse to ranilo in ga prizadelo, da bi od te žalosti zbolel – in kako lepo bi bilo, če bi lahko zaradi nje umrl! A je tako žalosten, da niti trpi ne več, nobene bolečine več ne čuti, ni bolan, ne vzdihuje, ni nestrpen; niti tega ne ve, ali kaj hoče ali česa noče, ali mu je vseeno ali mu ni. Celo nesmiselna ni več, ta žalost. Ne gre za pomanjkanje veselja ali sreče, če bi bilo tako, bi lahko bolela praznina, ta prostor, v katerem ničesar ni. Žalost, o kateri teče beseda, je gosta in trdna, žgoča in tekoča, takšna teža, da je znati jo nositi isto kot biti žalosten. Pomeni biti onstran joka in trpljenja, onstran prevar, prizadetosti, ponižanj, padca, samote, bolezni. Biti onstran smrti, biti žalosten: biti tu, brez vsakega smisla, nesoč s sabo to, iz česar nikoli nič ne bo, rasti v izničenje, vedeti, da je vsako veselje grenak sadež, ki skriva v sebi grenkobo prav tam, kjer bi pričakovali njegov najslajši del – v samem srcu.

“A kako se postane ogorčen? Kako se razjezi? Kako se upre?” se sprašuje jelka.  Ko bi se vsaj lahko prepričala, da bi uporabila ogorčenje, jezo ali upor za beg in bi tako lahko ubežala svoji žalosti! Toda kako odvečno je vsako nasprotovanje in je beden vsak beg! Ko bi ji to bilo vsaj všeč ali pa zoprno! Če bi še verjela v trdoto, ali če bi vsaj še kaj verjela! Če bi še mogla kaj ljubiti, ali bi vsaj ljubila in kaj zmogla! Toda globoka črna luknja je vse potegnila v temo in pogoltnila, ona pa zdaj zre vanjo, mirna in nepremična. Pred njo  se je naselila gluha črnina, globoka brezdanja neskončna noč. Gleda vanjo, a je praznina ne privlači, ne zvabi je vase niti je ne prestraši; ne boji se je, ne razveseli se je, ne uživa v njej, ne želi si je presegati, ne hrepeni po njej, samo gleda vanjo in je neskončno žalostna. Under all earth runs water, under all life runs grief. Pod vso zemljo teče voda, pod vsem življenjem žalost. Pod življenjem je mirno jezero, temno in negibno; življenje gleda v njem odsev svojega obraza, vidi žalost, pije to vodo in pije žalost. Če med jelkinimi vejami zapiha veter, zazveni nočno glasbilo, črnozelena harfa. Kakšen zvok brez nasmeha! Kako gori v njem mrak! Kako neznosno težak je ta zvok, kako mehak in kako se razliva! Vase utopi izvir, hišo, drevesa, trato, cel gozd, skalno goro; s svojo žametno, peresnolahko roko jih poboža, brez ljubezni, brez sočutja, brez usmiljenja in brez tolažbe, neveselo. In tu, pred njo, ki tako zre predse, je grič in je gora, je potok, je jelen in je ruševec. Pod vso to pokrajino se odpre zemlja in v temnem zrcalu se prikaže obraz sveta.

DEVICA

Če se v dolini reke Hódosér, ki ostane zelena tudi v najbolj sušnih poletnih mesecih, od železniške postaje odpravite proti Porvi, zagledate na vzhodnem pobočju brezov gaj. Ona stoji v sredini, obkrožena z drugimi, ni najvišja, a izstopa, čeprav jo pogled doseže šele čez nekaj časa. Tam jih je več, ali bolje, jih ni, ker so drugačne od nje.

Breza tudi ni drevo, je bolj cvetica. In kaj je morala rož? Da cvetijo! Da se odpirajo svetu s sladkim nasmehom. Ko bi človek vsaj imel sto oči in bi jih z vsemi lahko gledal!

Kdor bi rekel, da je breza kot mlada deklica, bi se zagotovo zmotil. Prej je res, da se tu in tam, a zelo redko, kakšno mlado dekle zdi kot breza. Preprosta, vitka in sijajna se tako rosno blešči, da se ji lahko približamo samo na en način – z nežnostjo. Deviška je. A niti zdaleč ne v pomenu žaljive, zlagane moralne filozofije, kot tudi ne v smislu grobe, nestvarne medicinske obravnave. Deviškost ni fiziološko stanje in ni podvržena nikakršnim spremembam. Deviškosti se ne da vzeti niti je ni mogoče izgubiti. Le kako bi se lahko izgubila v ljubezni? Izgubi se samo, če ljubezni ni. Da ne obstaja deviška ljubezen? Sveža in brezskrbna, preprosta in čista. Kot je breza. Da ni tako nežnih besed, kot je upogib njenih vejic, tako rahlega giba, kot je tiho trepetanje njenih listkov? Objema, ki bi rasel, tako kot raste breza iz zemlje? Ta deviška ljubezen, te nežne beside, ta sladek otroški smehljaj, ta brezin objem, kaj ni prav to morala cvetlic – cveteti? Odpreti se v svet z nemo belino, drhteti od lastne očarljivosti, kot žarek svetlobe na mirni vodni gladini?

Neomadeževanost je lahko tudi telesna. Ni res, da so marmorni bogovi  tudi globoko v svoji notranjosti iz tega trdega in sijajnega belega kamna. Pristna deviškost ni v čistosti marmorja. Deviško je lahko samo živo telo iz mesa: táko, ki ima čiste sokove, čista vlakna, čisto meso, čisto kri, čiste lase, čisto kožo.

Reines Herzens zu sein:

Das ist das höchste, was Weisen ersannen

Und Weiseren taten.

Živeti s čistim srcem: to je najvišje, tisto, kar modri mislijo in najmodrejši počno.  Ohraniti čistost rojstva, vpiti vase čistost materinega mleka, čistost smehljajočih se obrazov, sonca, zraka, vode, kruha, ljubezni ljubljenega človeka, svojih otrok, svojih bogov in čistost smrti. Če bi jo kdo vprašal, kaj je nedolžnost, bi ga pogledala, kot gleda ptica ali zvezda. Če bi se med seboj tako gledala vsa bitja, bi bila eno samo čisto srce. Svet je prozoren kot steklo, samo da je to steklo mehko in toplo in živi: tako zelo živi, da bi bilo brez nasmehov neznosno. Življenje je tam, kjer se rodi, čisto in milo: pleasure which there is in life itself, radost, ki je v življenju samem. Biti deviški pomeni ne zapustiti izvira. Etruščani so na nagrobnike svojih žensk klesali rožice: ne imena, starosti ali položaja, ničesar drugega. Kaj pove tak nagrobni spomenik? Ta, ki  tu leži, je bila rožica. Znala je živeti to, o čemer so modreci samo razmišljali.

BLAGOSLOV

Nad Korčulo, onstran pokopališča, proti  jugovzhodu, stoji na majhni jasi figa. Na zemlji se njene tri debele veje razvejijo v tri smeri, potem se zvijejo navzgor in nazaj. Avgusta na njej zrastejo dišeči, vijoličasti, debeli sadeži medenega okusa. Trati daje senco, v svoje varstvo vzame prostor pod seboj in vsakogar, ki vstopi vanj. Ta velika koklja tu sedi in kdorkoli želi, se lahko zateče pod njena krila. Kdor pride v bližino tega drevesa, se v hipu znajde v toplini materinega telesa: tu je v zavetju, kakršno lahko nudi samo kdo, ki želi dobro.

Človek lahko želi dobro tudi samemu sebi. In ta želja se lahko – če je dovolj močna – tudi uresniči. Da, želja se postavi nasproti nuji. Poželenje se postavi proti ananke.* Hoče več. Če bi šlo samo za potrebo, bi se vse v življenju odvijalo po zakonih fizike, kemije, biologije. A poželenje vse to preseže, hoče več, kot je pripravljena dopustiti ananke. Poželenje hoče nemogoče! In zna biti táko, da prebije zakone nujnosti. Želja je lahko tako močna, da se ananke razpusti, da se stopi v ognju strasti. Tedaj zakon izgine in želja se izpolni.

A to poželenje, ki žene človeka, nosi s seboj neizmerno nevarnost. Namreč to, da se želja uresniči in človek dobi to, kar je želel, zahteval, po čemer je hrepenel. Uspelo mu je to doseči in zdaj mora to spoznati. Na prvi pogled se zdi, da je to darilo. A skoraj v  sto od stotih primerov je – kazen. Evo, dobil si! Je to res tisto, kar si želel? Da, to je tisto. Tu je. Zdaj pa to izkoristi, živi za to in živi s tem.  Zdaj šele postane jasno, da je bila želja napačna. Tega pravzaprav človek sploh ni hotel. Treba bi bilo vzpostaviti tole prepoved: ne imej takih želja, katerih izpolnitev postane zate teža, kajti želja se ti bo izpolnila in dobil boš, kar želiš. Ni dobro, da si človek želi kaj zase. Ne ve in tudi ne more vedeti, kaj je tisto, po čemer hrepeni. In ko to doseže, je žalosten in razočaran.  Maloprej si je to še želel, zdaj bi se rad tega rešil, potem si pa to znova zaželi.

Dobro je, če kdo drug želi kaj za nas: če imamo ob sebi zaščitnika, prijatelja, očeta, kako ljubo osebo. Človek blagoslova lastnega življenja nikoli ne nosi v samem sebi. Zato je dobro, če obstaja neko materinsko bitje, kot je ta figa, ki mu želi dobro.

V njenem varstvu vem, da je vsaka moja želja odveč. Ni mi treba hrepeneti po ničemer. Lahko sem pomirjen. Boljše od tega, kar si jaz želim, je to, kar si ona želi zame. Bolje od mene ve, kaj si želim. “Če ti norec ponudi vodo življenja, jo zlij proč, če ti modrec ponudi strup, ga mirno izpij!” Modri namreč ve, da je strup dobrodejen. Tu človek živi pod okriljem modrosti figovega drevesa. Kaj je tisto, kar mi ponuja? Kaj dobrega mi želi? Kaj je tisto, kar o meni ve bolje od mene? Premišljati o tem ni vredno truda, vse to mi bo dano. Verjetno brez kakšnega vidnega znamenja. Človek ne ve niti tega, kdaj se mu izpolnijo njegove največje želje. Opazi le, da je poleg njega nekdo, ki se mu je približal. Opazi tudi, da je njegov lastni jaz zdaj postal figovo drevo.

Ne želim več zase, ampak za druge; in drugi pridejo k meni. Skrijejo se podme. Vedo, da želim dobro namesto njih. Sedejo v to žarenje blagoslova, jedo sadeže, ki postajajo vedno slajši, uležejo se v travo in v senci vej, ki zelenijo nad njimi, utonejo v sen zarodka.

* Starogrška boginja usode in nujnosti (op. prev.)

CSONTVÁRYJEVA VÉLIKA LIBANONSKA CEDRA

There’s a tree, of many one pravi Wordsworth: tu je drevo, eno od mnogih. Táko je kot vsa druga, toda neponovljivo, edinstveno v sijaju svoje individualnosti. To, kar je imelo pri starih ljudstvih najvišji smisel – absolutni duh, ki je bil, je in bo vedno in povsod nespremenljiv; in to, kar ima izjemen pomen dandanes – osebnost, ki nikoli ni bila in nikoli več ne bo, edinstvena, samo zdaj in tu, nikjer drugje in le v tem trenutku, in ki je različna od vsega. Csontváry je želel naslikati neponovljivo, ničemur drugemu podobno individualnost v vsem njenem sijaju. Ni naslikal avtoportreta, temveč samotno cedro na vrhu libanonskega gorovja, kot tudi Van Gogh ni naslikal svojega portreta, temveč slamnat stol. Portret bi bil samo osebna izpoved, zapis. To tukaj pa je vizija. Vizija, ki je čaščenje edinstvenosti posameznega v  nadčloveškem. (Abs. Duhu.)

Absolutni duh je vedno bil in vedno bo popoln in celovit. Človek ga kot takega tudi sprejme. In to je tisto, kar je veličastno v njem. Osebnost pa si mora človek zgraditi sam, prej je še nikjer ni bilo, to ni dar z neba. In to je tisto, kar je veličastno v njej. Toda tako ni prav. Kajti tega, kar dobim že narejeno, kar je dokončano in nespremenljivo, se ne da izmeriti. Veličastnost je merilo za tisto, kar moram sam narediti iz sebe. Absolutni duh samo je; osebnost pa je veličastna.

V davnini je bilo merilo bivanja absolutni duh. Danes je to merilo osebnost. V primerjavi z absolutnim duhom je osebnost nekaj ekscentričnega, eksotičnega, muha enodnevnica, zaslepljene sanje. In vendar je veličastna, kajti ne ozira se na absolutnega duha, temveč na lastni izvor. Ni sistem, temveč podoba, ni partitura, temveč zvok. Nima opraviti s stvaritvijo, temveč s stvarnikom. To, kar je evropsko, ne obstaja v absolutnem duhu, temveč v veličastju osebnosti.

Katero od obojega je več vredno, je težko ugotoviti. Četudi namreč poznamo absolutnega duha v obliki osebnosti in osebo, ki ima obliko absolutnega duha ter jo razumemo, ji vseeno ne moremo slediti. Čedalje  manj, kot se zdi. Postajamo vedno bolj individualni, vedno bolj edinstveni in naša druženja se vedno večkrat dogajajo na osebni ravni, kjer je vsakdo drugačen, ne pa na ravni, kjer smo vsi enaki. To, kar nas dela človeške, ni dejstvo, da imamo vsi ljudje nekaj skupnega, temveč, da ni dveh enakih.

Absolutni duh je nadčloveška kategorija. To, kar razkriva, je Razodetje. Prepoznamo ga po njegovi negibni in nespremenljivi naravi. Nič ne počne: preprosto je. Tu se nahajajo bitja višjih duhovnih stopenj: kerubini, serafini, pa staroegipčanski kipi, Buddhe, bizantinski mozaiki, ikone. Negibnost, ki jo je skoraj nemogoče doseči. Vemo, da do notranjega miru pridemo samo po desetletjih vadbe in skozi nepredstavljive napore. Kitajski taoizem in hindujska yoga učita, kako se dá biološki mehanizem upočasniti in včasih – največ za nekaj dni – ustaviti. Če pa teh tehnik ne obvladamo, smo obsojeni na nenehno gibanje. Celo v spanju, kajti tedaj sanjamo. Nikoli ne moremo nehati. Tam, kjer se človek ustavi, ni življenja, je samo bivanje. Negibnosti se na tem svetu ne dá uresničiti. Samo nekaj malega slutimo – v negativnem smislu – kaj bi to, zunaj zgodovine in časa, onkraj našega veka in večno prisotno, lahko bilo. Pojmi, kot so gotovost,  neomejenost, védenje. Potopljeni smo v čas, v relativnost in trenutnost, delujemo in se gibljemo. Ne vemo, samo prepoznavamo; ničesar ne dosežemo, samo iščemo in iščemo. Absolutni duh izoblikuje bitje, mi pa smo le njegovi priveski. Ustvari ga negibnega, mi pa smo oblikovani tako, da se spreminjamo.

Absolutni duh ni dejaven.  Absolutni duh vidi. In svoje videnje izžareva na vse strani. V hebrejski tradiciji se svet, ki vse vidi in svojo vizijo seva, imenuje olam ha-atziluth – svet emanacij. Bolj ko se duh bliža negibnosti, videnju in sevanju te svoje vizije, bolj je blizu popolnosti. To pa je večnost, je védenje in je gotovost.

In tu je cedra. Stoji, negibna, kot kakšen kerub v olam ha-atziluth-u, vse vidi in seva. Taka kot tao, taka kot najvišji cilj yoge; nič več ne valuje, zdaj se ravna. Nobenega drhtenja več, nobenega zvijanja. Ne sanja več. To ni življenje, to je bivanje. Bivanje, kot bivajo egiptovski kipi ali bizantinski mozaiki. Tu stoji, kot nadangel, ki ničesar ne počne, samo je. Nietzsče piše: Največ, kar lahko rečemo, je “hočem”. Več od tega je, če rečemo “sem”. Yahve reče tako: eheye asher eheye – bil sem, ki sem bil, bom, ki bom, sem, ki sem.

Tudi osebnost lahko iz sebe naredi absolutno osebnost. To naredi tako, da se od vsega in vseh odtrga. Absolutized by isolation, piše Huxley. Oseba deluje in se premika in dela in uresničuje. Vseeno je, kako to počne. Na koncu koncev stori samo eno: uresniči svojo lastno posvečeno individualnost. Popolna oseba je tista, ki v ničemer ni podobna nikomur. Absolutni duh misli po analogiji, zanj je vse med seboj povezano in ničesar ni, kar ne bi ustrezalo čemu drugemu. Osebnost misli na način razlikovanja in izbere vedno tisto, kar lahko izbere samo ona in nihče drug.

Kar je za absolutnega duha analogija, je za osebnost dharma. V osebni človekovi usodi je dharma zakon posvečene neponovljivosti. Hindujci menijo, da je hromi berač, ki izpolni svojo bivanjsko usodo, vreden več kot vsak modri, mogočni in bogati vladar, ki mu to ne uspe. Oseba je v svoji sakrosanktni individualnosti ena med mnogimi. Na svojih neštevilnih poteh, v večnosti in v trenutku, na svojem mestu, tu, v prostoru in času, zdaj, med svojim ljudstvom, v svoji veroizpovedi in v svojem jeziku, v lojalnosti do svoje zemlje in svoje usode. Ima svoj lasten čas in prostor, stoji tu.

In tu je cedra. Stoji tu, ena od mnogih. Ni jih dvoje. V svoji osameli edinstvenosti je iz sebe zgradila absolutno bitje. Nikomur in ničemur ni podobna. Vkopana v svet, v svoje ljudstvo in svojo vero, v zvestobo do svoje zemlje in svoje usode, v svojo sveto edinstvenost. Ne ve, kaj je to absolutni duh, kaj Razodetje, kaj je to mir in kaj je zrcalo vodne gladine nemega jezera, ki ga ne zmoti nobeno valovanje. To, kar vidi, ni simultanost vsega, temveč preprosto poseben vidik, pa še ta ne neskaljen. Niti za trenutek se ne umiri, ves čas  napreduje proti svoji samouresničitvi; v negotovosti ves čas lebdi in niha, zaslepljena se moti, in je razočarana, a nikomur in ničemur podobna, sama svoja.

Tudi Van Goghov slamnati stol je edinstven v absolutnem in absoluten v svoji edinstvenosti. Le da je slamnati stol bolj človeški in družaben, bolj dostopen kot cedra. Zaman govorim cedri, kot zaman govorim kerubinu. Sliši, a se ne premakne. Slamnati stol hoče, cedra samo je. Slamnati stol sanja in trpi, cedra gleda. Slamnati stol je tihožitje, cedra je jedkanica. Slamnati stol me gane, rad bi mu šel pomagat, vsaj dotaknil bi se ga rad, potolažil, držal za roke. Cedra se s svojo strašljivo mirnostjo dviguje nad mano, v nedosegljivo višino, kot bi se Bog in svet od nje odtrgala, in zdaj osamela stoji na libanonskem vrhu.

(Iz italijanščine prevedla Nadja Jarc)

O avtorju:

Béla Hamvas (1897 Prešov – 1968 Budimpešta) je bil madžarski filozof, pisatelj in družbeni kritik. V svojih delih je pri iskanju odgovorov na sodobna in večno zastavljiva vprašanja človeškega bivanja združeval vzhodno in zahodno filozofsko tradicijo. Rojen v slovaškem Prešovu, se je po prvi svetovni vojni preselil na Madžarsko, kjer je dvajset let delal kot knjižničar in objavljal člnke v periodičnem tisku. Leta 1937 sta skupaj z ženo Katalin Kemény ustanovila ugleden intelektualni krog Sziget (Otok). Med drugo svetovno vojno je – medtem ko je služil vojsko – izgubil vse svoje knjige in rokopise, a je nadaljeval s pisanjem in prevajanjem. Po vojni, leta 1948, sta skupaj z ženo izdala knjigo Revolucija v umetnosti, abstrakcija in nadrealizem na Madžarskem in Szaradi svojih nazorov, ki se niso vklapljali v Lukaczev model komunističnega kulturnega entuzijazma izgubil službo v knjižnici ter kmalu pristal na črni listi, kar je pomenilo prepoved objavljanja. Do svoje smrti se je nato preživljal kot nekvalificiran delavec na gradbiščih. V tem času je napisal svoj ogromni opus, katerega objave pa ni dočakal. Dela, ki jih je napisal po letu 1948, so izšla šele po padcu komunizma. Objavljati so jih začeli potihem, 15 let po njegovi smrti, zahvala pa gre njegovi ženi, ki je ohranila rokopise njegovih del. Njegovo poglavitno delo je roman Karneval, “človeška komedija”, ki zajema vse kontinente in vse dobe, razprostira se od pekla do nebes. Scientia sacra, napisana v dveh delih, obravnava duhovno dediščino starodavnega čloååveštva: Upanišade, Tao te čing, Tibetansko knjigo mrtvih in evropski misticizem. Med mnogimi njegovimi deli (Duh in bivanje, Nevidno dogajanje, Človeška antologija – modrost petih milenijumov, Silentium, Skrivni zapisnik, Unikorn, Silvester, Z nekega zornega kota, Patmos …),je zelo znana knjiga Filozofija vina, ki je nastala, ko se je Hamvas odločil, da napiše “molitvenik za ateiste”. Marca, leta 2000, ko so na obali jezera Balaton posadili drevo v spomin Bele Hamvasa, je vdova Katalin Kemény nagovorila prisotne in s temi besedami povedala, kakšno ljubezen je pisatelj čutil do dreves: “Če sva na sprehodu, kje bogu za hrbtom naletela na kakšno drevesce, vse razjedeno od zajedalcev, se je ustavil in ga očistil. Od tedaj naprej je pozorno spremljal njegovo rast in tako sva obiskovala to drevo kot bi bil otrok, ki okreva po težki bolezni …”

Eseje o drevesih, zbranih v knjižici Drevesa je napisal konec 30tih ali v začetku 40tih let prejšnjega stoletja, objavljeni pa so bili šele sredi 90tih. V njih je ustvaril podobe drevesa in človeka hkrati. “Groza me je, če pomislim, da bi me kdo imel za modrijana, junaka ali svetnika. Moja hotenja so večja. Želim biti normalen človek.” Ta njegov življenjski nazor ga je stal udobja in kariere, toda ostal je temeljna predpostavka pri uresničevanju njegovega obsežnega opusa.



  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »

Nežka obeša perilo

  • Share/Bookmark

Komentarji (2) »

Iz knjige o bambusu

…najbolj cenjene stvari v življenju so sestavljene iz najpreprostejših lastnosti. Tako je tudi s prostodušnostjo. Redkokomu se podari. Je ravno to, darilo, ki ga ne pridobiš ne z učenjem, ne z vztrajnostjo. Modrost, naj bo še tako povzdignjena pravica posameznih ljudi, pa se naknadno prilega tistemu, kar nosimo v sebi. Nekje na pol poti je, da se je lahko naučimo ali vsaj pridobimo s pravilnim povezovanjem pomebnih življenjskih resnic…

Vladislav Bajac

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »

Pavel Florenski

« Tutto passa, ma tutto rimane. Questa è la mia sensazione più profonda: che niente si perde completamente, niente svanisce, ma si conserva in qualche modo e da qualche parte. Ciò che ha valore rimane, anche se noi cessiamo di percepirlo. »
“Vse mineva, vendar vse ostaja. To je moj najgloblji občutek: da se nič popolnoma ne izgubi, da nič ne izgine, ampak se na nek način nekje ohranja. To, kar ima vrednost, ostane, četudi mi tega ne zaznavamo več. “
 
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »

The Time Before Death

 

Kabir, Kabir poetry, Muslim / Sufi, Muslim / Sufi poetry,  poetry, [TRADITION SUB2] poetry, Yoga / Hindu poetry by Kabir
(15th Century) Timeline
English version by
Robert Bly

Original Language
Hindi

Muslim / Sufi
Yoga / Hindu
15th Century

Friend, hope for the Guest while you are alive.
Jump into experience while you are alive!
Think… and think… while you are alive.
What you call “salvation” belongs to the time
     before death.

If you don’t break your ropes while you’re alive,
do you think
ghosts will do it after?

The idea that the soul will rejoin with the ecstatic
just because the body is rotten–
that is all fantasy.
What is found now is found then.
If you find nothing now,
you will simply end up with an apartment in the
     City of Death.

If you make love with the divine now, in the next
     life you will have the face of satisfied desire.

So plunge into the truth, find out who the Teacher is,
     Believe in the Great Sound!

Kabir says this: When the Guest is being searched for,
     it is the intensity of the longing for the Guest that
     does all the work.
Look at me, and you will see a slave of that intensity.

  • Share/Bookmark

Komentarji (5) »

Do not go to the garden of flowers!

Do not go to the garden of flowers!

Kabir, Kabir poetry, Muslim / Sufi, Muslim / Sufi poetry,  poetry, [TRADITION SUB2] poetry, Yoga / Hindu poetry by Kabir
(15th Century)
English version by
Rabindranath Tagore

Original Language
Hindi

Muslim / Sufi
Yoga / Hindu
15th Century

Do not go to the garden of flowers!
O friend! go not there;
In your body is the garden of flowers.
Take your seat on the thousand petals of the lotus, and there gaze on the Infinite Beauty.
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev »